vsemag: rohnen

Recenzija izdelka
8. 3. 2021 - 19.00

samozaložba, 2021

 

Ob pomanjkanju sveže ambientalne sile v slovenskem prostoru je že skoraj redkost, da nas preseneti kakšna nova izdaja, kaj šele kakšno novo ime. Pa vendar v tokratni Tolpi bumov predstavljamo album rohnen šestnajstletnega producenta Ožbeja Rakovca, ki ustvarja pod umetniškim imenom vsemag. Obenem nas preseneti, da to ni prvi Ožbejev album, saj je v razmaku treh mesecev nanizal kar tri dolgometražne izdelke, ki se ponašajo z zelo raznoliko produkcijo ambientalne in noise estetike.

Kljub mladosti entuziastičnega umetnika so njegove kompozicije zelo skrbno premišljene in načrtovane, sami koncepti pa zelo direktni. Pri albumu rohnen, ki ga bomo danes predelali, skuša avtor prikazati občutke doživljanja travmatične posledice izgube osebe, ki nam je blizu. Z lahkoto bi bil kolažiran izdelek izdan v enem kosu, saj se kompozicije med seboj povezujejo in ne izgubljajo rdeče niti, a prav ti ostri rezi med izdelki primerno povežejo naslove in tematike kosov, ki so namenoma pomenljive narave. 

Nič novega ni sicer, da se v reprodukcijah pozabljenih vinilnih plošč uporablja posemplane ballroom izdaje ter se jih modificira na neprepoznaven način, ko so bodisi ekstremno upočasnjene, efektirane, ali pa aranžmajsko obdelane do meja lastnega zvoka. Že prvi izdelek na albumu, daljši 15-minutni kos, nas primerno uvede v poglobljeno razmišljujoče stanje in ne dopusti, da bi nam kaj odvrnilo pozornost. Skrbno izbrani izseki in njihovo morda na trenutke naivno harmonično ujemanje nam s kompozicijo zvočnih kolažev namigujejo na različne trenutke v življenju, ki se nam pred smrtjo odvrtijo pred očmi. Kljub menjanju zvočnih tematik kompozicije vseskozi držijo suspenz; to je avtorju na albumu rohnen zagotovo zelo dobro uspelo. V dolgometražcu je okoli 40 različnih starih posnetkov slovenske glasbe, ki vsebujejo vse od pogrebnih pesmi do jazza ter različnih klasičnih simfonij. Osupljiva idejna zrelost mladega ustvarjalca se kaže tudi pri okoliščinah, v katerih ustvarja, saj se pri komponiranju poslužuje osnovnih produkcijskih načinov in programov, a vseeno poslušalcu tega občutka ne dopušča. Na trenutke podvomimo o sami kakovosti zvoka, saj ob bolj glasnem poslušanju zmotijo določene zapacane frekvence, vendar so mu hitro oproščene, če vemo, da gre za izreze iz starih vinilnih posnetkov.

Komponiranje glasbe lahko sledi tudi metodi, pri kateri skušajo umetniki doseči lasten prepoznavni zvok brez napisanih pravil in pretiranega sledenja drugim vzorom. To je verjetno pobožna želja vsakega producenta, a žal ne prav pogost pojav. Morda je pri vsemagu vseeno zaslediti pretirane idejne vplive producenta Leylanda Kyrbija, poznanega tudi pod imenom The Caretaker, ki je pri izdaji Everywhere, an empty bliss uporabil posnetke starih gramofonskih plošč. Tako kot pri sami idejni zasnovi albuma je podobnost opaziti tudi pri impulzivnem skakanju med scenami uporabljenih komadov, celotni šumeči zvočni estetiki ter navsezadnje dolgih naslovih izdelkov. Ne glede na to je vsemagova vizija čaranja neprijetnih občutkov, ki nas ob poslušanju pahnejo v osamo, zelo spretna in izrazita. Skrivnostna cerkvena estetika, pogrebna turobnost ter hkrati čuteč in lep zvočni karakter so elementi, ki nam kljub depresivnemu značaju albuma ob večkratnem poslušanju pustijo blagodejen občutek.

Album rohnen šestnajstletnega ustvarjalca vsemaga je izredno lep napredek v tako kratkem časovnem razponu med njegovimi preteklimi izdajami, s čimer nas ustvarjalec pušča v velikem pričakovanju prihajajočih plat.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness