ZARŠ, 2013

"Melje, a ne daje moke: obetavni prvenec naše progresivne jazz-rockovske zasedbe Vsemogočni mlin melje in peče in seka."

Arbitrarij je prvenec Vsemogočnega mlina, zasedbe, ki razširja nabor naših progresivnih jazz-rockovskih zasedb z novo avtorsko mešanico zvokov in idiomov. Kot je za tovrstne zasedbe tudi značilno, je njen zvok preplet posameznih govoric, nekakšen glasbeni pogovor s kompleksno strukturo, znotraj katere vsak glas odgovarja prejšnjemu in anticipira naslednjega. Užitek te izrazne polifonije je slej ko prej v združevanju raznorodnih govoric, ki so v najboljšem primeru združljive samo zaradi svežine, izvirnosti ali pač nekakšne kemije konkretne zasedbe. Vsemogočni mlin sestavljajo kitarist Kristijan Armeni, basist Luka Smole, bobnar Jernej Kersnik in pa seveda klaviaturist Rok Zalokar, znan tudi iz odličnega, jazzovsko naravnanega Rok Zalokar tria. Zvočni konglomerat te zasedbe premleva idiome tršega rocka, fusiona in sodobnega jazza v ožjem smislu z različnimi spontanimi zasuki in dodajanji izraznih začimb.

Osem skladb albuma zaznamuje precejšen poudarek na strukturi, kar pomeni, da so posamezni glasovi in idiomi jasno slišni že znotraj posameznih skladb. Prehodi med njimi so včasih bolj postopni, spet drugič nenadni in nepričakovani. Da oboji delujejo, je kajpada odvisno od uigranosti zasedbe, posamezni šivi pa so seveda lahko ena izmed prepoznavnih značilnosti. V skladbah albuma Arbitrarij to lahko pomeni majhno spremembo v ritmičnem vzorcu, ki s prebrisano preprostostjo uvede poliritmijo in poudarek nenadoma prenese na prej skrito čvrsto jedro. Ali pa dopolnitev domišljene, ponavljajoče se fraze v mehkejšem delu z nepričakovano surovostjo distorzirane kitare. 

Takšni in podobni zasuki zagotavljajo napetost in skladbe poganjajo naprej, obenem pa poglabljajo tudi njihov vsebinski domet. Lep primer je denimo sentimentalno naslovljena skladba “Na pergamentu je pisalo”, ki predvsem s klavirskim solom iz uvodnega zvočnega čečkanja preide v sugestijo povsem drugačne pisave. Tako skladba preraste enoličnost in pomnoži vektorje svoje sugestivnosti – čečkanje postane bolj skrivnostno, njegova vsebina se počasi razvija, dokler prek bljižnjevzhodno zvenečih melodij ne preide v fazo umirjenega uvida. Nasprotno pa denimo krajša skladba “Deževje” uvodoma začrtanega vzdušja ne uspe prerasti, zaradi česar ostane njen učinek nekoliko površinski. Zasanjano, melanholično vzdušje te skladbe je pač le najbolj pričakovana interpretacija, ki bolj kot ne ostane na ravni skice. 

Skladbe albuma Arbitrarij poleg prostora za soliranja vsebujejo tudi mnoge variacije na dano temo, ki bogatijo dinamiko in teksturo celote. Barvna in kontrapunktična kontrastiranja skrbijo za fine premene, v katerih je včasih celo več vsebine kot v večjih, glasnejših premikih. Pri tem je najbolj izviren klaviaturist Rok Zalokar, ki z mnogimi registri množi pomenske odtenke in poskrbi za bolj drzne, eksperimentalne, celo duhovite poudarke: v skladbi “Zimsky” je slišati njegove nepretrgane zvoke, ki z majhnimi odmiki ustvarjajo nekakšno sprva zlovešče vzdušje, vendar se sproti, kot kakšni pedalni toni, izkažejo za pomembno in utemeljeno zvočno podstat. Po drugi strani pa Zalokar poskrbi tudi za nekaj na albumu redko slišanega zvočnega razkroja, ki ga prek improvizirane dekonstrukcije odlično vpelje denimo v zaključek skladbe “Goba”. 

Album Arbitrarij je tako posrečeno izzivalen kolaž raznoterih glasov, ki so ponekod združeni v organsko celoto, ponekod pa še nekoliko premalo osmišljeni in torej odvisni od izbrane strukture. Čeprav je močna rockovska prisotnost kitarista gotovo ena izmed bolj očitnih lastnosti Vsemogočnega mlina, pa velja posebej pohvaliti tudi individualizirane, bolj jazzovske dele, s katerimi Vsemogočni mlin uspešno prerašča stereotipe.