samozaložba, 2018

Nova, druga dolgometražna plošča philadelphijske producentke W00dy, se je znašla med najboljšimi novimi izdajami po izboru Bandcampa in Viceovega glasbenega kanala Noisey. Na prvi posluh nekoliko presenetljivo. Ne zato, ker si plošča Relentless Kickdrum ne bi zaslužila izpostavitve. Je pa ta izrazno nekoliko manj inovativna, kot je bil denimo njen dolgometražni prvenec RNBW iz leta 2015. O tem, zakaj so se odločili izpostaviti novo ploščo, lahko le špekuliramo. Morda so tako nadoknadili to, da so W00dy spregledali v preteklosti. Morda je temu botrovalo dejstvo, da vse pogosteje nastopa v živo, tudi v okviru večjih festivalov, v kontekstu katerih je njene energične dekonstrukcije plesne elektronike težko spregledati. Morda pa je s svojim novim izrazom ven preprosto prišla v pravem trenutku, v času, ko so razne elektronske plesne ekscentričnosti (spet) postale stalnica podtalnih klubov. Kakorkoli že, plošča Relentless Kickdrum si vsekakor zasluži pozornost, čeprav tisti, ki nam spomin seže kakšnih deset ali petnajst let v preteklost, na njej ne bomo slišali nič bistveno novega.

Skozi prizmo inovativnosti bi si torej večje pozornosti zaslužil njen prvenec RNBW, s katerim se je izrazno naslonila na svoje prve objavljene posnetke iz leta 2013. Slednji so bili zvočno sicer še precej surovejši, nekje v liniji podtalnega, hrupnega popa, značilnega za vzhodno obalo ZDA, ali še natančneje tega, kar se je v prejšnjem desetletju dogajalo v glasbenem miljeju, zbranem okoli Rhode Islandove School of Design. Ja, eno od osrednjih gonil W00dyinega ustvarjanja je bila (in ostaja) radovednost. Ampak, če se je ta v preteklosti napajala v melodičnejših elementih, ki se jih je priučila v glasbeni šoli, sodeč po singlih iz lanskega leta in plošči Relentless Kickdrum, po novem stavi na neprizanesljivo ritmiko. Kot lahko preberemo v enem od redkih intervjujev, se je za menjavo izraza menda odločila zato, ker je imela vse več težav s pisanjem besedil, hkrati pa jo je motilo tudi to, da je bila na koncertih v središču pozornosti predvsem kot pevka. Ker je polušala veliko techna in plesne elektronike, je bila odločitev, da se tudi sama preizkusi v tej smeri, torej povsem logična.

Glasba s plošče Relentless Kickdrum ne ponudi lahko oprijemljivega DNK izvora. Če bi se W00dy na elektronski sceni z njo pojavila v začetku prejšnjega desetletja, bi jo na odrih verjetno srečevali v družbi predstavnikov breakcora. Kakšno desetletje prej bi se najbrž pajdašila s producenti happy hardcora. Na račun njene tehnike sekljanja in sestavljanja samplov pa se v spominu denimo hipoma pojavi obskurni britanski posebnež VHS Head, ki je s svojim prvencem za kultno IDM založbo SKAM v letu 2010 osupnil privržence samosvoje elektronike. Ker je slednji na širši elektronski sceni ostal skorajda povsem spregledan, se zdi malo verjetno, da so njegove plošče našle pot do philadelphijske producentke. Verjetno se je podobnost med njunima izrazoma zgodila povsem po naključju, hkrati pa W00dy svoji glasbi vtisne tudi precej sodoben karakter. Zdi se, da s prej omenjenima žanroma naredi nekaj podobnega kot Lorenzo Senni s trance glasbo iz devetdesetih. Breakcore, happy hardcore in techno razstavi na posamezne elemente in jih nato všečno sestavi v nekakšno njuno igrivo, nafankirano in evforično sodobno izpeljanko, s katero jo bomo zaradi vratolomne ritmike morda srečevali predvsem v družbi producentov, ki sprevračajo obrazce footworka. Ali pa še raje na žanrsko neobremenjenih lajnapih sodobne plesne elektronike.