TUM, 2011

Wadada Leo Smith že od vekomaj sodi med jazzerje s kozmično obarvano podstatjo. Gre za starejše muzikante z vznikom v desetletju najbolj intenzivnega loma idiomov, ki ne morejo ubežati svojim koreninam, hkrati pa se vseeno niso prepustili večnemu ciklanju že neskončno prežvečenih fraz. Četudi očitno gravitira proti svobodnjaškim izrazom AACM šole, povzema najboljše iz gibala, ki ga zveza zastavi. Sicer se glasbeniki često izogibajo tovrstnim oznakam oziroma, kot je bilo nekoč rečeno: »Če obstaja AACM zvok, je to zvok vseh članov AACM skupaj in tega še nihče ni slišal.« Ni pa seveda nemogoče, da so se nekateri, med njimi tudi Wadada Leo Smith, temu približali vsaj na dozdevni ravni.

Mbira je eden od štirih aktivnih kolektivov pod okriljem Wadade Leo Smitha, hkrati pa je najmanj številčen ter s tem najbolj kompakten. Delovni zaznamek tria je, da gre za skupino, ki je predana realiziranju spiritualne glasbe znotraj idioma ameriške kreativne muzike, kjer se glasba dojema enako kot tradicionalna glasba ljudstva Shona iz Zimbambweja, a v sodobnem kontekstu. Poslušamo torej konceptualno zelo izostreno godbo, ki pa kljub svoji teži ostaja precej dostopna. Pet kompozicij na albumu Dark Lady of the Sonnets namreč kljub svoji nelinearnosti in improvizacijskim temeljem diha neverjetno lahkotno. Glavna značilnost poleg Wadadovih trobil sta nedvomno glas ter zven pipe oziroma kitajske lutnje izpod prstov Min Xiaofen. Slednje zvočni sliki doda nezgrešljivo vzhodnjaški pridih, kar še poglablja duhovno razsežnost plošče.

Umerjeni dušni hrani navkljub pa se album ponaša tudi s kar nekaj nemira, ki ga trio spretno vnese v drugo, tretjo in zadnjo skladbo na plošči. Vezno tkivo tej poskočnosti večinoma daje pulz detroitskega bobnarja Pheeroana akLaffa, podkrepljen s prepoznavnimi Wadadovimi koščki trobente, s čimer se plošča tudi najbolj približa zvenu, omenjenem v začetku. To seveda nikakor ni imperativ te godbe, prej nasprotno, a pečat ostaja.

Dark Lady of the Sonnets je termin, ki ga je poet Amiri Baraka skoval za vokalistko Bille Holiday. Njeno turbulentno, v tančico skrivnosti odeto življenje torej lahko služi kot navdih in kot nekakšna naracija albuma. Istoimenska skladba celoto tudi najbolje povzame. Večinoma teče nepremočrtno, saj nežno vijuga, razteguje in poglablja svoj register, poslušalca pa ovija v občutek zadovoljne prijetnosti, ki je včasih eksplozivna, včasih pa kot Bille Holiday nežno otožna.