Antena Krzyku/Gilead Media, 2020

Pred šestdesetimi leti je svoj zadnji vzdihljaj zajela Irene Garza, 25-letna predana katoličanka, ki je svoj bržkone prvi in poslednji telesni stik z moškim doživela v bližini nekega rečnega kanala, v katerem so jo našli sovaščani mesta McAllen v zvezni državi Teksas na skrajnem jugu Združenih držav Amerike. Če Bog kaj da na svoj ugled, se poželjivec od februarja letos za vekomaj žge v peklu. Po petinpetdesetih letih stagnacije so primer usodne zadušitve in posilstva ponovno odprli in ga dve leti kasneje tudi zaključili. Dosmrtno, triletno zaporno kazen je prejel moški, ki je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja družinski človek, še v šestdesetih pa mlad lokalni katoliški duhovnik, kateremu se je Garza namenila spovedati, doletela pa jo je kruta božja kazen. Tega greha se je gospodič spovedal svojim vrlim soduhovnikom, ki so mu, kot kaže, naložili nekaj Zdravih Marij in mu greh v tišini odpisali, dokler ni pred osemnajstimi leti enemu izmed njih začelo udarjati v glavi, da bi se bilo morda le dobro s spovedjo organom pregona odkrižati zle skrivnosti, da bi lahko tako mirne duše stopil pred nebeška vrata. Težko bi verjeli, da sta ta ali oni človek zares imela kaj srca.

Je bilo to poželenje? Posesivnost, blaznost ali vzajemno spogledovanje, ki se je izteklo v krvavo vodo usranega kanala? Sam Bog ve, kaj se je pletlo v cerkvi Srca Jezusovega v McAllenu. Podobno brutalne dogodke na srhljivem ameriškem jugu, nedoumljivost človeške narave in obup, ki se z njimi poraja, je v zadnjih letih na filmski trak vtisnilo mnogo režiserjev, od katerih so bolj samosvoja dela denimo film Morilec Joe, nadaljevanka Ostrina in prva sezona Pravega detektiva. Interpretacij tovrstnih pizdarij pa se poleg filmarjev, književnikov in vizualnih umetnikov polotijo tudi glasbeniki. Dotični primer so pred tremi leti na svojem drugem studijskem dolgometražcu, več kot ustrezno naslovljenem Sick City, v skladbi Irene Garza, dražljivo podoživeli člani benda Wailin Storms iz Severne Karoline. Njihov slog uglasbljanja ni zaman opredeljen kot southern gothic.

Začetek glasbenega udejstvovanja zasedbe Wailin Storms sega v leto 2012, k njihovemu prvemu studijskemu kratkometražcu Bone Colored Moon, ki še v povojih njihovega ustvarjanja že upesnjuje morebitne tragične romantične odnose in razplete med dvema osebama, denimo v skladbi Please, doživetem popisu ljubosumja, poželenja in brezkompromisne ljubezni v stilu podivjanih strasti bluesa in countryja. Plošče, ki so sledile, drugi kratkometražec Shiver in dve dolgometražni studijski plošči, že omenjena Sick City in prvenec iz leta 2015, One Foot in the Flesh Grave, ter aktualna, tretja plošča Rattle, ki je izšla pred dvema tednoma, predstavljajo izrazit odmik od bendovih začetkov, a vsa kasnejša studijska produkcija se še vedno vztrajno vrti okoli sličnih surovih srčnih in s tem vzročno-posledično morbidnih, nelagodnih in s tragiko zvezanih tematik začaranosti, poželenja, osamljenosti, zavrženosti, izgube in jeze. Pripovedi so plod pobudnika zasedbe, umetnika, kitarista in vokalista Justina Stormsa, ki je odraščal med pripovedovanjem zgodb naklonjeni družini v mestu Corpus Christi v Teksasu, kjer je zasedba, ki jo danes tvorijo še kitarist Todd Warner, basist Steve Stanczyk in bobnar Mark Oates, nastala in tudi sprva delovala.

Southern gothic tako upravičeno ostaja njihov temeljni vsebinski označevalec, ki se mu v diskografiji zasedbe pridružujejo še predkomercialni grunge, postpunkovski basi, repetitivni ritem deathrocka in Interpol gone stoner melanholični rifi, skladbe pa se pogosto sklenejo v rezkem nojz rocku ali pankerskem žaganju. Na aktualni plošči so svoje strasti nekoliko umirili in jih pomočili v doomstersko in psihedelično paleto s še nekaj ostalinami bluesovskih molov in countryjevskega pripovedništva, s katero protagonist neredko neposredno nagovarja poslušalca. Kitarist Warner je izrazil željo po bolj avantgardnem pristopu k snovanju zvoka zadnje plošče, a repetitiven ritem in ponavljajoče se besede oziroma melodije kažejo, da tega bend ni uresničil do mere, ki bi glasbi omogočila še več nihanj, presenečenj in drznosti. Vokalist Storms je morebiti mestoma pomanjkljivo besedno raznolikost uspešno zapolnil s svojim predirljivim ekspresionizmom, s katerim nasploh zmore izraziti tisti presežek, ki umanjka v tekstih – kakšen pretresljiv preobrat, kakršnega slišimo denimo v skladbi Machete newyorške zasedbe Bambara z letošnje sočne plošče Stray, ko poslušalca spreleti mrzličen srh ob razsvetlitvi, da je morilec pripovedovalec zgodbe o taistem morilcu. Skladbe so kljub repeticiji kratke in jedrnate ter v svojih osmih korakih zarišejo celovito zgodbo, zaključeno v pogubi, ki jo iz komada v komad naznanjajo serpentinaste sanje, depresivno vzdušje, izražanje naklonjenosti fatalni ljubezni, odtujenost, nemirnost in samopoložene smrti bližnjih v sodobnem zlomljenem svetu, kot ga v enem izmed intervjujev z lastnimi besedami opredeli tekstopisec Storms.

Aktualna plošča zasedbe Wailin Storms skozi naslovno skladbo Rattle s črnomagičnim učinkom ljubezenskega napoja in morečih sanj, skozi z groteskno erotičnim besednim zlaganjem zategnjeno Rope, v morbidnost zakopano žalostinko Grass in ob uresničitvi goreče želje v pogubo potisnjeno skladbo Wish po eni strani opeva razbrzdano opojnost ljubezni in poželenja, po drugi strani pa zevajoč vakuum kot posledico v tragičnost razpletenih romantičnih zgodb, ki se pomenljivo prelivajo iz plošče v ploščo te ameriške zasedbe. Po vsrkanju iskrenih izpovedi in nezadoščenega poželenja ostane le prazno strto srce. Če ga imaš.