ZARŠ, 2019

Plošča Nicotiana Tabacum, solistični prvenec Gašperja Letonje, enega izmed kitaristov post-metalcev The Canyon Observer, se že na prvi posluh izmika pavšalnemu žanrskemu predalčkanju. Z izrazom Letonjeve matične zasedbe nima razen mračnjaškega razpoloženja in priložnostne zvočne brutalnosti nič skupnega. Kot Warlord Chipmonk je kitaro zamenjal z računalnikom, torej je takšna sprememba v njegovem glasbenem izrazu pravzaprav logična, kar pa ne pomeni, da je zato lažje razvozlati ploščin DNK. Slišimo elemente ambientalnega techna, IDM-a, industriala, digital hardcora, power elektronike in še kakšnega podžanra iz spektra ekstremnejših elektronskih muzik, vendar hkrati plošča ne ponudi nobene zares otipljive poimenske reference. Zdi se, da se je Letonja raje kot v učbenike s pravili poglobil v muzike, ob katerih je (deloma) brusil svoj okus, iz njih izluščil razne domislice, jih predelal, križal in izoblikoval v izviren izraz.

Skozi prizmo takšnega pristopa k ustvarjanju oziroma takšnega razmišljanja o elektronski glasbi in o polju tako rekoč neskončnih možnosti, ki jih ta odpira, Letonja očitno sledi naukom IDM radovednežev. Menda sta ga v elektronsko glasbo zapeljala prav Squarepusher in Aphex Twin, kar se deloma razkrije tudi v podivjanih ritmičnih sekvencah nekaterih skladb in njihovemu križanju z dramatično, atmosferično melodiko. So pa to zgolj površinske reminiscence in plošča Nicotiana Tabacum ni zgolj še ena v vrsti tistih, ki nostalgično predelujejo zapuščino klasičnega britanskega IDM-a. Tukaj je denimo mnogo bliže logiki tistega, kar sta počela ameriška elektronska ekscentrika Richard Devine in Kid606, ki sta z novim tisočletjem, potem ko je bilo jasno, da britanskemu IDM-u zmanjkuje sape, tega izvirno križala z elementi in senzibilnostjo raznoterih drugačnih ameriških muzik.

No, Letonjo na plošči Nicotiana Tabacum, bolj kot ameriške muzike, zanima predvsem estetika industriala, ob čemer sam izpostavi Justina Broadricka in njegova projekta JK Flesh ter Techno Animal. Broadrick je skozi industrial premislil techno, Letonja skozenj premisli IDM. Vsaj v jedru plošče. Uvodna in zaključna skladba, najbrž zaradi dramskega loka oziroma zgodbe, ki jo izpoveduje Nicotiana Tabacum, tukaj ponudita zanimiv kontrast. Komad nu_sit, ki si podobo izposodi v temačnem, skrivnostnem techno ambientaljenju Plastikmana, oznanja določeno pretnjo. Sliši se kot zatišje pred viharjem, ki ga v naslednjih skladbah povzročijo (urejeno) kaotični in hrupni vrhunci skoraj apokaliptičnih dimenzij. Nič svetlejše podobe ne ponudijo niti umirjenejše, kontemplativne skladbe, v katerih Letonja lepo ujame občutke (tudi mentalnega) opustošenja. Povsem drugačno, optimistično razpoloženje prinese zaključni, najbolj hitovski, hrupnosintovski komad a_vocal, za katerega se zdi, kot bi tja padel s kakšne neobjavljene plošče priljubljenega power elektronskega dvojca Fuck Buttons.

Ja, ploščo zaznamuje dinamična paleta razpoloženj in stilov, ki jih Letonja premišljeno in spretno poveže v celovito, lepo zaokroženo albumsko izkušnjo. Ne izogiba se – vsaj ne vedno - preverjenih elementov raznoterih glasbenih vplivov, a nad temi vedno prevlada njegova lastna avtorska vizija. Kar je nenazadnje tudi razlog za to, da se Nicotiana Tabacum, kljub temu, da sam Letonja kot (posredne) reference navaja producente, ki so glasbeno zgodovino pisali pred dvajsetimi in več leti, ne sliši nostalgično in še manj starošolsko, temveč kot sodoben elektronski album za glasbene radovedneže.

Warlord Chipmonk bo ploščo 8. maja v okviru 50-letnice Radia Študent predstavil tudi v ljubljanskem Channel Zeru na dogodku Kamizdat Rentgen x ZARŠ: Shekuza, Warlord Chipmonk, Zergon.