Warpaint: Warpaint

Rough Trade, 2014

Kako ostati zvest svojemu imenu? Samonaslovljeni drugi album indie psihedelične skupine štirih deklet pod imenom Warpaint se sprašuje ravno to. Štiri leta, odkar je njihov prvenec The Fool dodobra pretresel mnenja o »ženskem rocku«, prvakinje svojega imena ponovno tresejo meje. Tokrat so to meje njihovega ustvarjalnega etosa in zvočne podobe.

Prvi album je idejno in kompozicijsko nastajal predvsem v vokalnem duetu Emily Kokal in Therese Wayman, saj so Warpaint kot bend vendarle zrasle iz njunega dolgoletnega prijateljstva. Vendar je že od izdaje prvenca tlela želja, da bi prihodnji projekt ustvarile skupno, v trenutni postavi, ki prišteva še basistko Jenny Lee Lindberg in njihov najboljši adut, bobnarko Stello Mozgawo. Ugibamo torej lahko, da album nosi ime po skupini ravno zato, ker gre za prvo skupinsko stvaritev. 
Raznoliko zasnovo novega albuma so Warpaint v javnosti že preteklo leto predstavile s singloma 'Love Is To Die' ter Biggy'. Kakor se po izredno uspešnem prvencu bendom rado zgodi, je bilo hitro jasno, da bo tudi ta četverica v drugo več eksperimentirala z okviri svoje prepoznavne melodije. Dremotni kitarski vibe so tako nadgradile predvsem z dodatki, ki ponujajo več beata in R & B primesi, lirično pa so nedotaknjeno rahločutne kot prej.

Album otvorita kratek intro in ritmično enak naslednik 'Keep It Healthy', ki nas kar hitro uvedeta v občutek, da bomo na pričujoči plošči slišali precej več bobna in vokalnih harmonij. Od tu naprej plošča poslušalcu ali poslušalki odpre izjemno versatilno potovanje. 

Singel 'Love is to Die' je v besedilu in melodiji kot sladko-grenko ljubezensko pismo, čeprav članice benda nikoli niso pristajale na tipologijo girlbenda, ki poje o problematiki z moškim spolom. Raziskovanja igrivosti beata se lotita komada 'Hi' ter 'Disco/Very' in do neke mere ta utrip nadaljuje singel 'Biggy', čeprav že veliko bolj poetično. 

Kaj kmalu postane jasno, da album niti ni toliko eksperimentalen, kot je v bistvu nepredvidljiv. Sanjav karakter glasbe Warpaint se na primer v 'Feel Alright' meša z lahkotnim sintetiziranjem basa, s komadom 'CC' ga obide temačnost, v vsej hipnotični naravi pa ga zaznamo na predzadnji skladbi 'Drive'. Vendar, še preden pomislimo na nevarnost, da se bo ta plošča zlila v neločljivo gmoto, dobimo ganljiv zaključek v skladbi 'Son'. 

Prav lahko je reči, da je album Warpaint eden tistih, ki ga bodo privrženci benda sprejeli enako zagreto kot prvenec, preostalo poslušalstvo pa mu bo zgolj naklonjeno prikimalo. Vendar 'nomen est omen', Warpaint ne nosijo svojega izzivalnega imena zaman, da bi zaradi preteklosti ostale na varnem.