Kamizdat, 2018

Če še živite pod kako skalo nehotene ignorance, bo tokratna Tolpa bumov z albumom dua Warrego Valles, imenovanim Botox, izdanim pri založbi Kamizdat, za vas morda skok na glavo v določeno že dobro utečeno ljubljansko sceno elektronske glasbe, ki neprestano brca in dela okoli bara Pritličje, kluba Monokel oziroma tudi raznih drugih glasbenih ali aktivističnih pobud. Duo Warrego Valles sta namreč NinaBelle in Nina Hudej, dobro znani multipraktičarki dela v že omenjenih prostorih in dolgoročni ustvarjalki domače scene.

Kljub njunemu dolgemu stažu na elektronski sceni pa ideja, da sta se Nini na določeni točki začeli dolgočasiti s standardnim formatom plesno-glasbene rekreacije ter nedistinktivnostjo velike količine trenutnega copy-paste techna oziroma drugih žanrov, vseeno ni samoumevna. Ne da bi bilo s tem kaj narobe, a na mestu je vprašanje pozabe raznolikosti, povezane z alternativami glasbenega podzemlja.

Obenem se moramo opomniti tudi na situacijo, v kateri politične alternative že dolgo niso več neločljivo povezane z večinskim diskurzom in produkcijo elektronske glasbe ... Warrego Valles namreč na plošči Botox, predvsem skozi priložen tekst, vizualno podobo in vizijo temačnega sodobnega sveta, takšno političnost ponovno kontekstualno usidrata v razlomljen glasbeni izraz.

Na papirju so tako pred nami razgrnjene skoraj vse značilnosti, ob katerih bi nam morala zastriči ušesa. Z napredno mislečim glasbenim izrazom, neobremenjenim s kontekstom kluba, nepomembnostjo hitrosti tempa in nabitostjo s političnim, se Botox sliši kot jackpot. Z dvanajstimi komadi plus bonus kosom na fizični izdaji nam Nini predstavita visoko izpiljeno celoto dekonstruiranega techna, ki se s komadi, kot sta Cyborg Not Cyborg ali Pool Reflection, kljub abstraktnosti spogleduje s plesiščem, na katerem bi se domače počutil vsaj kak IDM-u naklonjen introvertiran posameznik. Ti komadi izstopajo tudi vokalno, z glasom, ki se osredotoča na igre besed in spominja na spolirano mutacijo Siri, glasovne asistentke, ki nam odgovarja z Applovih naprav. A če je Siri le nedolžna osebna pomočnica, potem je Botox njeno zlovešče nasprotje, ki najde svoj izraz v množicah glitchev in prefinjeni uporabi nizkega basovskega bobnenja. To je včasih pospremljeno z valovi vsiljivega noisea, kot denimo v komadu Madmen, še večkrat pa z ostro odmerjenimi sampli, ki stojijo vsak zase. Čeprav predvsem zadnji stilski sklop albuma referira tudi na hitrejše inačice stilov, kot je footwork, tak dodatek hitrosti ne vpliva na osnovno atmosfero temačnosti in kaosa, kakršno lovita Warrego Valles.

Nini na albumu Botox v svoji dekonstrukciji brez vprašanja izumita ali se pač vrneta v lastnovrstno formo ponavljanja matric, ki nosijo njun unikaten avtorski odtis. In čeprav se je nehvaležno opredeljevati do loopanja v elektroniki, saj sledenje ali razbijanje le-tega vselej predstavlja enega izmed osnovnih gradnikov elektronske glasbe, nas ob poslušanju plošče Botox lahko zadane déjà vu efekt, ki v tem primeru ne prinaša najbolj pozitivnih konotacij. Morda pa je to le posledica neobičajno dolgih komadov, saj smo ob bolj pustolovskih produkcijah, ki se ne poslužujejo počasne slojitve in niso definitivno namenjene plesišču, običajno vajeni krajšega trajanja.

Če potegnemo črto, sta Warrego Valles uspeli z izdajo, ki lahko enakovredno plava ob boku vsake sodobne elektronike in ki na domačo sceno brez dvoma prinaša svež veter, ne le poskus tega. Pri tem pa ne gre za iznajdbo, temveč za unikaten konglomerat zvokov in stilov, kar ob ozkoglednosti številnih trenutno aktivnih producentov predstavlja nauk, ki bi mu lahko sledili mnogi.