12XU, 2024

Austinski glasbeni kolektiv Water Damage deluje po načelu, maksimalna repeticija, minimalna deviacija. Zvesti so razvoju idej na dolge proge, ki jim radi prepustijo glavno vlogo. Sorodno ameriškim minimalistom, nemškim krauterjem, japonskim psihedelikom, stopajo naproti zamaknjenosti, iskanju neoprijemljivega z enotnim ritmom in kitarskimi hrupnimi bruhanji. Relativno mlada skupina, ki jo sestavljajo člani zasedb Swans, USA/Mexico, Marriage, Spray Paint, Black Eyes, Shearwater in mnogih drugih, kar zadeva število članov, variira glede na album. Za prvenec Repeater iz leta 2022 in lanski album 2 Songs je zasedbo sestavljalo po sedem članov, za obravnavani album In E pa deset glasbenikov in en gost. Če sta prej omenjeni plošči temeljili na raziskovanju znotraj neumorne repeticije, je tokrat pred nami dodaten korak v robna polja, recimo mu enoakordni ekskurz brez razvojne garancije.

Album In E je sestavljen iz štirih kosov, vsak je dolg okoli dvajset minut, zato današnji prisluh v osrednjem kritiškem obratu prinaša le tri četrtine posnetega materiala. Imensko pride na plano monolitni album In C komponista Terryja Rileya, ki so ga med drugim zanimivo posvojili Acid Mothers Temple & the Melting Paradiso U.F.O, nazadnje pa švicarski industrialci The Young Gods. Riley je sicer svoj album, tako kot Water Damage, zastavil brez časovnih zapor, a hkrati širše razprl razkošno uporabo tonov. Toda enajsterica iz Austina se na albumu In E bolj približa ideji ameriškega avantgardista Rhysa Chathama in njegovi skladbi Guitar Trio, ki je zasnovana na pankerskem minimalizmu in nepopustljivem, intenzivnem utripanju. Raziskovanja so v nanašanju zrnavosti na dominanten ritmični skelet podobna Tonyju Conradu z zasedbo Faust, pa v potovanju s Can, kakimi tršerockerskimi metuzalemi, kot so Led Zeppelin, v trenutkih iskanja teksture znotraj psihedelije in Velvet Underground v bolj razprtih kompozicijah. Water Damage se radi usedejo na akord, ki nemudoma postane poligon za preplete dromljanja, feedbackov, bežečih mikromotivov in nestabilne glasnosti. Ker je ton oziroma akord jasen, dogovorjen, se osredotočajo na preostale elemente. Uvodna Reel E je tenzija dolge sape z violino v prednji vlogi ter dinamičnimi skrajnostmi kitar, basov, sintov in bobnov. Vsi so poravnani, usklajeni in unisoni, zato toliko bolj prodorni in težki za spremljanje nihanja. Reel EE je bolj jammersko razpotegnjena blodnja za sintovsko in kitarsko razpihovanje, ki kljub omahljivemu zagonu ne rahlja žilavosti albuma. Na tem mestu se kaže neomahljivost v konsistentni gradnji in razgradnji hrupa, ki v tretji skladbi Reel EEE z dolgim dronom zavije v igro tričetrtinske ritmike in preletavajočega osciliranja. Zadnja pesem je priredba projekta Shit & Shine, komada z naslovom Ladybird, v katerem gostuje Craig Clouse z vokalom, edini član omenjene zasedbe. Ladybird je tudi prvi glasovni material v zgodovini Water Damage, a ga bomo zaradi časovne zamejitve izpustili.

Mari Maurice, Thor Harris, Jonathan Horne, Nate Cross, George Dishner, Travis Austin, Mike Kanin, Greg Piwonka, Jeff Piwonka in Lonnie »Palmtree« Slack so glasbeniki, ki so posneli tretji dolgometražec Water Damage, In E. Gre za najbolj poglobljeno, zgoščeno in intenzivno izdajo zasedbe doslej, ki ji uspe predstaviti svojeglav primitivizem, moč enoličja in le navidezne monotonosti. Večkrat ko ponovimo, bolj se vcepi. Četudi gre za enoakordni nalet, album In E nudi zvrhan košek vtisov.