Don Giovanni, 2013

Zdi se, da je Waxahatchee novinka na glasbeni sceni. Zdi se tudi, da je drugi samostojni album »Cerulean Salt« njen prvenec, da gre za prvi stik s poslušalkami in poslušalci ter kritičnimi peresi. Splet so namreč preplavile recenzije tega albuma, vzniknili so članki o njej, pomembne in vplivne glasbene spletne strani delajo intervjuje z njo in ji podeljujejo dobre ocene. Vendar gre tukaj za podobno zgodbo kot pri vseh izvajalcih, ki so pred prihodom v prve vrste glasbenih scen – pa naj bodo to mainstreamovske ali neodvisne – že pokazali mnogo svojih odlik in zanimivosti izraza. Pod glasbenim vzdevkom Waxahatchee nastopa Katie Crutchfield, ki je pred svojim izletom v samostojne vode igrala v Bad Banana in The Ackleys ter seveda precej uspešnih PS Eliot iz Birminghama v Alabami.

S tem twee punk indie rock bendom, ki je svojo zgodbo končal pred dvema letoma, je Katie Crutchfield izdala dva studijska albuma. Seveda PS Eliot niso nikoli prodrli iz kleti, dnevnih sob in zatohlih klubov. Niti niso imeli tega namena. Kljub temu so na ameriški podzemni neodvisni sceni nedvomno pustili svoj pečat. Poleg lahko ulovljivih melodij so skupino odlikovala predvsem iskrena besedila na osebnoizpovedni ravni, ki so vijugala med drzno samozavestjo ter obupom in ranljivostjo. Besedila za pesmi je v svojem odraščanju prispevala prav Katie Crutchfield.

Zato ni nenavadno, da je kmalu po razpadu PS Eliot zagnala svoj samostojni projekt Waxahatchee, ki je okleščen na akustično kitaro in ustvarjalkin vokal nadaljeval lirično odraščanje v opisovanju čustev in okolice. Prvenec »American Weekend«, ki je dobil tudi precej odličnih in spodbudnih pohval, je ustvarjen v dnevni sobi in v luči naredi sam etike predstavil zamolklo, lo-fi, nedodelano, folkovsko in primarno glasbeno podobo. Skozi glasbeno podobo so besedila toliko bolj prodirala v ospredje.

Z novim albumom »Cerulean Salt« je Waxahatchee stopila korak naprej od okleščene akustične lo-fi izraznosti in ob svoji strani zbrala glasbenike, tako rekoč bend v polni zasedbi. Skupaj z njimi je sestavila zvok, ki se vije med indie rockom iz devetdesetih, twee punkom, folkom in akustičnimi izpeljankami, ustvarjenimi na sobni jakosti. Album »Cerulean Salt« je seveda bolj razgiban, rockovski in glasnejši ter bolj dodelan kot njegov predhodnik. Produkcija je na višjem nivoju. In to namenoma. Tudi nastajal je dalj časa, bolj pikolovsko, načrtovano. Lahko bi rekli, da je izgubil nekaj intimnosti in privlačne otopelosti prejšnjega albuma, vendar so posamezne pesmi pridobile prepoznavnost. Kljub temu Waxahatchee še naprej svojo glasbeno izraznost gradi na enostavnih, rudimentarnih in položnih pesmih. Čuti se, da so osnovane na akustični kitari.

Pa vendar se »Cerulean Salt« razlikuje samo v svoji zunanji podobi. V samem bistvu pesmi namreč še naprej bivajo lirični izlivi in zanimivo izpeljane izpovedi Katie Crutchfield. Ta s svojim nežnim in ranjenim vokalom, ki je hkrati tudi prepričljiv in močan ter obetajoč, ojača besedila, jim doda pomembnost. Z njimi razgalja svoja tesnobna občutja, ki jih delijo mnogi v vakuumu postmladostniške odtujitve. Naslavlja zamegljenost generacije, ki čuti, da bi morala preštopati vsaj pol države, pa vsakič znova najde izgovor, da ostane v mediokriteti in plitvosti družabnoomreženega vsakdanjika.

Waxahatchee se na albumu »Cerulean Salt« sijajno dotakne omenjenih tegob, razkrije, da del teh obremenjuje tudi njo, vendar ob tem najavi tudi možnost odhoda iz zanjo obremenjujočih krogov. Odlično zasnovana plošča »Cerulean Salt« z nadgraditvijo glasbenega izraza nadaljuje lirično usmeritev večletnega glasbenega ustvarjanja izvajalke Katie Crutchfield, ki tako postaja pomemben del nove ameriške neodvisne glasbene scene, na križišču katere se srečujejo iskreni punk rock, sobni folk, zmerni lo-fi in tradicije neodvisnega rocka.