Tartelet Records, 2017

V Tolpi bumov tokrat obravnavamo debitantsko stvaritev v Berlinu delujočega vokalista Wayna Snowa. Po otroštvu v rodni Nigeriji se je Snow v lovu za glasbeno prosperiteto odpravil v Pariz, a se je zaradi apriornega uvrščanja med afriške izvajalce v iskanju nove identitete leta 2014 preselil v Berlin. Snow je v novodobni evropski talilnici vplivov našel anonimnost in svobodo za svoje žanrsko preigravanje. Poznanstvo s še enim herojem kobenhavnske založbe Tarelet Records, producentom Maxom Graefom, pa je rezultiralo v EP-jih Red Runner in Rosie, slednjega slišimo tudi v trenutni podlagi. Konec marca je Snow pri Tarteletu predstavil tudi svoj prvi long play Freedom TV, ki se mu posvečamo v tokratni Tolpi. 

Snow s tokratno izdajo na štirih novih od sicer šestih Graefovih bitov produkciji pušča še nekoliko več prostora. Fuzija jazza, housea in hip-hopa, poškropljena z utekočinjenimi sinti, je še bolj v ospredju in zdi se, kot bi Snow s svojim visoko reverbiranim fraziranjem bolj ali manj razumljivih besedil in punchlineov lebdel nad podlagami, ki tavajo od neo-soula, prek tipičnih graefovskih zvočnih bangerjev do naswinganih breakbeatovskih džezijad. 

Drugače je s komadi drugih producentov, v katerih se Wayne naslanja na nekoliko več vokalnega izraza, priložnost pa hkrati ponuja še bitovskim eklektikam v The Rhythm ter klasičnim house in funk formam izpod rok francoskega producenta Neue Grafik ter trenutno berlinskega, sicer neapeljskega dvojca Nu Guinea v komadu Nothing Wrong. Če se dotaknemo še zvoka samega, je močno zaznamovan s toplimi, sintetiziranimi, filtriranimi akordi, ki skozi široke, ponavadi džezovske ali bluesovske progresije vodijo igro ter se prepletajo z drugimi, bolj efektno naravnanimi sinti, močno kompresiranimi basovskimi linijami ter različnimi zaprašenimi elektronskimi ritmičnimi aranžmaji. 

V valu neo-soulovsko gnanih vokalistov, ki v zadnjem času vstopajo skozi prenekatera žanrska vrata, je Wayne Snow s pomočjo evropskih elektronskih produkcij v svoj izraz združil afriško, zahodnjaško, socialno zavedno in izpovedno. Subtilnim identitetnim, aktivističnim, na trenutke utesnjenim in ljubezenskim tematikam Snow v komadu Freedom R.I.P doda še zapuščino zimbabvejske gverilske pesnice Freedom Nyamubaya ter zaokroži svoj poklon domači celini. 

Swingan jazz pa house in druge elektronske estetike so še vedno zelo lahko poslušljive in bi jim v primerjavi s predhodnimi avtorjevimi izdajami težko pripisali posebne novosti. Snow ob debiju bolj ali manj nadaljuje začrtano pot in nudi tisto, kar je že ponujal – groovy sredinsko elektronsko glasbo, ki cilja na mejo med dnevno sobo in plesiščem. Pomisleki se morda porajajo v smeri manjšega vokalnega angažmaja na nekaterih, predvsem Graefovih produkcijah, saj deluje, kot bi se Snow zadovoljil z zgolj dopolnjevanjem sicer izjemnih, edinstvenih produkcijskih stvaritev. Izbira tematik, predvsem pa elektronske glasbe in groova kot gradnikov albuma Freedom TV, je le še potrditev široko zastavljene in dobro premišljene identitete Wayna Snowa. Čeprav morda deluje zahodnjaško, je v svoji srži nezmotljivo afriška.