Moonlee, 2016

Pred tremi leti so Werefox kot nova glasbena skupina prinesli nekaj svežine, mnogo medijskega hrupa, a obenem tudi nekaj dvomljivo privzdignjenih obrvi. Kadarkoli je novonastali bend opisan kot rešitelj domače scene, da je »tisto pravo«, v isti sapi pa se hvalnicam doda še ugotovitev, da so na glasbeno sceno prinesli nekaj nedoumljivo novega, smo vsekakor upravičeni do dobre mere razumske skepse. Lahko gre namreč za marketinški trik, na katerega padejo glasbeni kritiki, poslušalci in širše občestvo. Podobno se je zgodilo ob debitantskem albumu Werefox z naslovom I Am Memory in ves hrup okoli marketinga je bil po svoje tudi razumljiv. Bend namreč tvorijo imena, ki so domači glasbeni sceni dobro poznana. Na prvem mestu stoji Melanija Fabčič – Melée, vokalistka bivših Psycho-Path, ki so s svojo soničnostjo pustili pečat med alternativnimi bendi. Od tam prihaja tudi kitarist Sašo Benko – Bekko, spomnimo se ga še iz zasedbe Manul in po sodelovanju s Kleemarjem, od koder prihajata basist Manuel Hahn in bobnar David Halb. Oba sta sodelovala še v zasedbi Sphericube. 

Werefox torej tvorijo člani, katerih dela so prepletena z medsebojnim sodelovanjem, benda se je oprijel tudi pojem superskupina. A tako kot prihajajo iz glasbenega okolja, ki se zadržuje na obrobnih alternativnih odrih, so Werefox tudi močno zasidrani v sredinskost rokerskega okolja. Bolj kot neposrednost in podajanje v raziskovanje zvočnega okolja jih zaznamujejo domiselnost aranžmajev, razgibanost in čistost na albumu. Ko k temu prištejemo še hrupna polnila, ki jih proizvaja kitara Saša Benka in čvrsti ritmični dvojec, dobimo zvočno sliko, ki se zasidra v poslušalčevem ušesu. A ne na račun premikanja meja, temveč na račun pesmi, ki so dodelane do potankosti.

Album odpre pesem Orange Red, pri kateri ponavljajoči se back vokali in kitarski toni, ki se raztezajo od zamolklosti pa do nezemeljsko piskajočih tonov, s poudarjeno ponavljajočimi basovskimi linijami delujejo mehansko in odtujeno. Podoben pristop, ki s sabo prinaša temačno podobo, slišimo tudi v pesmi Triads, z bolj tekočimi vibracijami pa je prepojen komad Storm Stay Out. Po udarnem trojcu sledi mirnejša pesem Magic Man, v kateri ob skromnem instrumentariju prednjači vokal Melée. Nežnost in subtilnost se nadaljujeta v pesmi I Wanna Swim, v kateri Sašo Benko ponovno širi zvočno sliko z atmosferskimi zvoki, ki polnijo kuliso pesmi. Njena zvočna slika se nato ojača z močnimi kitarskimi plastenji, ki se razlivajo čez strnjeno ritmično podlago. Proti koncu se pesem ponovno nenadno umiri in v celoti deluje kot val, ki je butnil v poslušalca.

V rokerski puščavi se znajdemo ob pesmi Holy Rage, ki skozi verze deluje na trenutke precej bluesovsko, medtem ko se ponovno v bolj umirjene tone potopimo v pesmi Omnisentient. Najbolj sredinsko podobo na albumu s pop-rock strukturo zavzame Divination. Ob tem pa je treba reči, da je album Das Lied der Maschinen, ki se prevede kot Pesem strojev, korak naprej od njihovega debitantskega albuma. V celoti deluje zrelo in premišljeno, s perfektnimi aranžmaji, tako da se kritika sredinskosti zvoka na tej točki zdi nesmiselna. Album govori o tem, kako stroji dobivajo čustva in postajajo živi; in ko se odvrti zaključna pesem Radical C 7, lahko enako rečemo za ta album. Resda ne stopa po obrobju z namenom širjenja obzorij, a je čvrsto umeščen v svojem okolju in pesmi skozi celoten album dihajo in polnijo to zvočno okolje.