Dirty Water Records, 2017

Današnjo Tolpo bumov bomo posvetili avstrijski skupini Wild Evel and the Trashbones, ki smo jo na valovih Radia Študent že  predstavili v oddaji Rockin' Bones, v Tolpi pa jo tokrat predstavljamo prvič, in sicer z najnovejšim albumom Digging my Grave, ki je drugi LP v njihovi diskografiji.

Novejših skupin, kot jo Wild Evel and the Trashbones, je v današnjem času čedalje manj, zato so nas dunajčani prijetno presenetili že s svojim prvencem Tales from the Cave leta 2012. Njihov izraz se brez sramu podaja globoko v preteklost, natančneje - vlečejo predvsem iz garažne scene šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zagotovo pa je nanje močno vplivala kultna skupina The Cramps, katere zvok je bil tako edinstven, da so se jim in se jim še vedno poskušajo približati številne zasedbe znotraj širših rokenrolovskih žanrov. Z albumom Digging My Grave je zasedbi Wild Evel and the Trashbones to zagotovo uspelo, predvsem pa s komadoma Coyote in Gotta Leave Town.

S tovrstnimi žanri je poleg glasbe v prvi vrsti pomembna predvsem performerska energija zasedbe, v katero se skoraj nujno vselej prikrade vsaj kanček norosti. Frontman tokratne zasedbe Wild Evel, ki je med drugim prej že nastopal z bendom  The Staggers, v sebi nosi točno to ekstra piko, tega asa, ki večini bendov umanjka.

V komadih se poleg z že omenjenimi garažnimi šestdesetimi in vplivi mešanice skupine The Cramps poigravajo tudi z vključevanjem sintov, ki v glasbo Wild Evel and the Trashbones vnesejo tudi določen zanimiv preplet s kitarsko psihedelijo. Vse skupaj pa bend dobro zapakira s kriki in Wild Evelovim specifičnim načinom petja, s čimer nam pred oči slikajo asociacije na B horror filme, karakterje iz legendarne The Adams Family in ostala izvenzemeljska, ne več živeča bitja.

Ta fascinacija nad nečim monstruoznim je namreč nekaj, kar bo  tudi mrtvece vselej ohranjalo med živimi, s tem pa tudi to glasbo. Norost, ki jo Wild Evel and the Trashbones nosijo v sebi, nam odpira okna v prostor tako imenovane nostalgije po starih časih. V tem se gotovo skriva košček resnice, ki pa hkrati tudi odpira polje možnosti, v katerem nas s svojo norostjo in neobremenjenostjo lahko spomnijo na naše skrite divje plati, ki se včasih izgubijo, a se vedno znova tudi vrnejo, kot bend recimo zapiše v komadu I Lost my Mind: »I lost my mind, but I'm back in town.«

Poslušajmo torej, kako si Wild Evel and the Trashbones kopljejo grob z albumom Digging my Grave, ki se je med drugim uvrstil tudi na 4. mesto najbolj prodajanih garažnih albumov v letu 2017.