The Leaf Label, 2014

Mariam Wallentin in Andreas Werliin, mož in žena, ki delujeta pod imenom Wildbirds & Peacedrums, sta se že tekom študija na akademiji našla v svoji odpadniški drži. Ne čudi, da se dvojec ni našel v nefleksibilnem akademskem formatu, saj sta stilsko neuvrstljiva, in sicer lahko v njuni glasbi slišimo vse od bluesovskega pridiha, novodobnih jazzovskih orkestrov, afriških ritmov, pop napevov in obredne glasbe…

Njuna razmeroma skromna diskografska bera in stilska raznovrstnost postaneta logični ob dejstvu, da sta glasbenika zelo produktivna tudi vsak zase. Andreas je član tria Fire!, sodeloval je z Neneh Cherry, Danom Berglundom in Jimom O’Rourkom, Mariam pa je sodelovala z artisti, kot so Susanna & The Magical Orchestra, LabField in Lykke Li, pa tudi v bolj odprtih improvizacijskih formacijah.

V letu 2007 je bil izdan njun dolgometražni prvenec Heartcore, album Rhythm, ki ga bomo poslušali danes, je njuna četrta izdaja, vmes sta se zvrstili še izdaji The Snake, 2010 pa sta na precej bolj eksperimentalni plošči Rivers združila dva EP-ja Retina in Iris. 

Če se je par v letu 2010 v islandskem studiu prepuščal hladni atmosferi, ki je završala tudi na albumu, sta se na zadnji plošči vrnila k svojemu jedru, ritmu. Večinoma smo priča kombinaciji vokala in dinamičnega intenzivnega bobnanja, ki se jima le tu in tam pridruži kakšna bas linija, in v svoji prvinskosti zelo spominja na njun prvenec, katerega skladbo »We Hold Each Other Song« poslušamo v ozadju.

Suveren in tehnično izpopolnjen Mariamin vokal se odlično znajde v čustveno nabitih momentih, tako v obrednem petju kot tudi v soulovsko navdahnjenih linijah. Melodije hitro sedejo v uho in kljub večinoma dvema osamljenima inštrumentoma, bobnom in vokalu ne zmanjka intrige. Dinamično bobnanje doprinese k melodičnosti skladb in hkrati doda ritmično-plesne momente. Album vsebuje konstantne evforične in stopnjujoče se salve. Na primer skladba »The Unreal vs The Real« postreže z rokersko ognjevitostjo v stilu Fire! Orchestra, veliko skladb ima rahlo bluesovski prizvok in se v podobni maniri energično vrstijo ena za drugo. Koherenten tok na pravem mestu preseka gospelovska skladba »Soft Wind, Soft Death«, ki jo brez problema lahko označimo kot neznačilen vrhunec albuma. Rahlo ga skazi le zelo nekonvencionalna umeščenost ritmov, ki v tej skladbi bobnajo v svojo smer, in slišati je, kot da so se le po naključju srečali s subtilnimi vokali. V vseh drugih skladbah sta vokal in ritem usklajena do perfekcije, kar pomeni, da je struktura te skladbe najverjetneje bolj eksperiment kot naključje.

Album je precej neposreden, celoten koncept temelji na intuiciji oziroma, kot pove Andreas, želela sta posneti nekaj tako kaotičnega, kot je svet okrog nas. Tukaj je potrebno omeniti tudi, da je par skoraj vsako skladbo posnel v enem poskusu, da bi komadi izžarevali čim več energije, ki jo oddajata na nastopih. Dvojec si je namreč status kvalitetnega live benda pridobil s koncertiranjem ob Lykke Li, Arcade Fire, Joanni Newsom, Caribou, St. Vincent in drugimi. Po albumu The Snake sta letno nizala krepko čez 100 špilov. Skladbe zato zvenijo zelo spontano in živo. Tovrstno početje je lahko kvalitetno udejanjeno le ob tako izkušenih glasbenikih, usklajeni interakciji in utečenosti v skladbopisju.

Najmočnejši točki dvojca sta prav gotovo suverenost in iskrenost v izrazu. Večplastna in mestoma introvertirana besedila se skupaj s prvinskostjo prve izdaje in kompleksnostjo in eksperimentacijo Rivers na zadnji izdaji združijo v intenzivno in neposredno štiridesetminutno izkušnjo.