Relapse, 2013

Jasno je, da so topli dnevi mimo, in hladna jesen je globoko zarezala v veselo in lahkomiselno počutje poletnih dni. Grdo vreme, konstanten dež in temno sivi oblaki niso več slučaj ampak stalnica. Nocojšnja tolpa odlično sovpada s tem vzdušjem. Poslušali bomo zasedbo Windhand in njihovo drugo studijsko plato Soma, izdano za založbo Relapse.

Windhand so peterica iz Richmonda v Virginiji, ki je v zadnjem letu in pol skočila na sam vrh podzemne stoner doom scene. Njihov prvenec je bil odlična popotnica za vzpon, saj je do danes doživel kar štiri ponatise. Lani so izdali še split s somišljeniki Cough, ki jih je lansiral v sam vrh počasnega in okultnega metala. Letos so odigrali kar nekaj koncertov po ZDA in večkrat odprli koncerte za večje stoner-doom bande, konec pomladi pa prvič prihajajo v Evropo skupaj s Pilgrim. Njihov novi album Soma definitivno opravičuje „hype“, ki je nastal okoli njih.

Windhand so bend, ki da dosti na zvok in manj na tehnično plat glasbe. Strogo se držijo primitivnega dooma alla Saint Vitus, Pentagram in Black Sabbath. Ob poslušanju plate se lahko strinjamo, da je zvok fenomenalen. Boljše se skoraj ne da. Dobesedno se čutijo težke vibracije nizko uglašenih kitar in zvoka vintage opreme. Zvočni zid, ki ga ustvarijo Windhand na plati, je zelo podoben tistemu v živo in tak surov organski zvok se zelo redko sliši na platah. Ta energija njihovega zvoka je zagotovo najbolj svetla točka na plošči Soma. 

Kitarski rifi niso noben presežek, saj se Windhand, kot smo prej omenili, držijo preverjene formule klasičnega dooma in dvomimo, da se je bend hotel izkazati z nekakšno novo vizijo stoner dooma. Kitare imajo odličen groove in skupaj z bobni so prava rušilna sila, še posebej takrat, ko se riff ponavlja v nedogled in te vklene v začarani krog. Redno se pojavljajo solaže, ki prekinjajo monotonost, toda takoj ko se končajo, te peklenski rifi ponovno ugrabijo nazaj v temno esenco tega benda. V limbo nizko uglašenih kitarskih rifov. Ritem bobnov je počasen ali še bolj počasen, zvok pa je masiven, težak. Činele zavzemajo precejšni spekter zvočne slike in se zlivajo čez kolosalne kitarske linije. Windhand imajo določene trenutke v komadih kjer zgleda, da se sožitje med bobni in rifi izgubi, rezultat pa je nekakšno bolj dronersko vzdušje oziroma nekakšno stanje odmaknjenosti, vendarle pa bi le težko rekli, da bend zaide v psihedelične vode.

Poleg odličnega zvoka bend izstopa tudi z zanimivim ženskim vokalom. Izjemen vokal pevke Dorthie Cottrell pripomore k okultnemu in temačnemu vzdušju na plati. Njen globok glas lepo ustvarja linije, ki kdaj povlečejo že kar proti pop baladam. Vokalne linije so že same po sebi razvlečene, skupaj z echo-reverbom pa se lepo vležejo v zvočno celoto benda. Očiten je tudi napredek pri Dorthijinem petju saj je bistveno manj monotono kot na prvencu. V komadu »Evergreen« Dorthia sama odigra akustično kitaro, ki nekako pretrga linijo surovega hrupa in feedbacka, ni pa komad nikakršen presežek, deluje bolj kot premor med skladbami. Bistveno bolj zanimivo bi bilo, če bi bend dodal še kakšno plast zvoka oziroma hrupa in naredil zadevo še bolj zanimivo.

Na plošči Soma je šest komadov in celoten album traja uro in petnajst minut. Zadnji komad Boleskine je dolg kar pol ure, z akustičnim uvodom in hrupnim epilogom, vendar v svojem bistvu ne pokaže nič več kot ostali komadi na plati.

Če potegnemo črto, lahko rečemo, da so Windhand ustvarili odlično plato na več nivojih, še posebej, če govorimo o zvoku, ki je zares vrhunski. Po drugi strani Soma ne prinaša nobenega presežka, je zgolj stoner doom plata, ki pa super funkcionira in ljubiteljem take glasbe ponudi vse, kar od nje pričakujejo. Torej, za vse ljubitelje počasne in temačne glasbe bo nakup te plošče prav gotovo zadetek v polno.

http://windhandva.bandcamp.com/releases