Southern Lord / La Famiglia, 2012

Začetki Švedov Wolfbrigade segajo v prvo polovico devetdesetih, takrat so se še imenovali Wolfpack, ampak ker je imela isto ime neka neo-nazi zaporniška tolpa, so spremenili ime v Wolfbrigade. Bend je skozi svoj obstoj zamenjal nekaj članov, kar pa ni bistveno vplivalo na njihov žanr, ki so mu zelo zvesti. Njihov opus izdaj je zelo obsežen, saj imajo zavidljivo število albumov in EP-jev ter dva splita s SkitSystem in Audio Kollaps. Leta 2004 so razpadli zaradi pomanjkanja motivacije in zato, ker je imel vokalist težave z glasom. Leta 2007 pa so se ponovno združili in izdali LP Prey to the World, leto kasneje pa še Comalive. Wolfbrigade ni bend, ki bi dosti igral v živo, prav zaradi problemov z vokalom, zato se jih redko vidi po klubih, so pa bolj redno ime na večjih festivalih.

Damned je sigurno ena boljših plošč, ki jih je izdala skupina, je pa res, da je to samo še ena izmed mnogih plošč v njihovem opusu. Prav monotonost oziroma zvestost njihovemu stilu je fascinantna. Wolfbrigade ne odstopajo od žanra, ki so ga v bistvu oni sami ustvarili skupaj z bendi, kot sta Skitsystem in Disfear.

Plata Damned je izšla pri založbi Southern Lord, ki je izdala CD, in pri nemški La Famiglia, ki je izdala vinil. Southern Lord in podobne založbe so ugotovile, da je crust dobra tržna niša. Ne moremo pa trditi, da so take založbe ustvarile trend popularnosti d-beat ritma, ampak je to enostavno postalo zelo popularno. Dejstvo, da se bendi, kot so Wolfbrigade, Disfear, Martirdöd ali Victims, pojavljajo pri večjih neodvisnih založbah, ki prej niso izdajale takšnega žanra, je danes vedno bolj pogosto.

Wolfbrigade si pač zaslužijo solidno založbo prav zaradi njihove fame in vztrajnosti. Damned ne prinaša nič novega, ampak to, kar Wolfbrigade obvladajo; d-beat crust z ogromno dozo melodij. Že v samem začetku so ugotovili, da je surovi hardcore punk skandinavske šole enostavno združiti z dediščino švedskega death metala. Če primerjamo prve izdaje in plato Damned, lahko ugotovimo le bistveno razliko v produkciji, žanrsko pa se niso kaj bistveno spremenili. Wolfbrigade so kot olimpijski atlet, ki se vsako leto preizkuša v isti disciplini in skuša popraviti lanski rezultat. Plata Damned je prav to: ima boljšo produkcijo kot prejšnja in ima boljše kitarske riffe kot prejšnja. Spoštovanja je vredno, kako lahko ustvarjaš isto glasbo že skoraj dve desetletji, je pa res, da je opazna že kar prevelika podobnost z riffi s prejšnjih izdaj. Melodični kitarski deli hitro ostanejo v spominu, kot nekakšne melodije popularne glasbe. To je sigurno najboljši adut Švedov in verjetno prav ta faktor, ki ga lahko opišemo kot nekakšno lagodno verzijo crust punka oziroma, še bolje, pop-crusta, dejstvo, da bend doseže širšo množico poslušalcev in ne le ortodoksnih punksov.

Kot prej povedano Wolfbrigade ne odstopajo od svojega žanra in če si fen prejšnjih izdaj oziroma če ti je bila všeč prva plata A New Dawn Fades iz leta 1997, ti bo sigurno všeč tudi nova Damned. To se pač enostavno pričakuje od njih, še ena melodična D-beat plata, in verjamem, da bi se jim v nasprotnem primeru zgodilo podobno, kot se je letos zgodilo Američanom Tragedy, ko so izdali plato, ki je scena sploh ni pričakovala in nad katero so bili vsi šokirani.