Tokrat bomo dozo distorzije pomnožili z dvojno Tolpo bumov. S švedskimi veterani crusta Wolfbrigade in mladimi nadobudnimi Full of Hell iz Pensilvanije.

Wolfbrigade: Run With The Hunted (Southern Lord, 2017)

Prednost pa tokrat dajemo starejšim. Wolfbrigade igrajo crust že od sredine devetdesetih. Sprva se je bend imenoval še Wolfpack in prve plate so posneli z Jonssonom, ki je pred tem pel za danes legendarne Anti-Cimex. Dejstvo je, da so fantje takrat izdali najboljši material v svoji karieri. Od takrat naprej redno – vsakih par let - izdajajo plošče, ki vedno tudi najdejo svoj prostor pri velikih neodvisnih založbah. Prav tako njihov PR objavljajo vsi večji alter portali in revije. Njihov status je kulten. To je bend, ki ga moraš videti v živo. Oziroma to je plošča, ki jo moraš slišati. Zvesti so koreninam skandinavskega d-beata, ponašajo se z izjemnim občutkom za melodije, s katerim nas na trenutke spominjajo na New Wave of British Heavy Metal (NWOBHM) in tudi na švedski death metal. To formulo so skovali že s prvimi ploščami, takrat še pod imenom Wolfpack.

Res je, da se je bend z leti tehnično izpilil, vendar se je istočasno tudi izčrpal. Ob poslušanju Run With the Hunted doživljamo deja-vuje z asociacijami na predhodne izdelke, in to na zelo neprijeten način, ko ugotovimo, da je vse isto. Melodičnim riffom sledijo tisti surovejši in bolj enostavni, vsake toliko se pojavijo počasnejši harmonični deli in seveda - vplivi Motorhead tudi tokrat ne umanjkajo. Petje je popolnoma enolično in isto, vsakič na istih delih komadov. Celo besedila delujejo že slišana. Na tej točki se torej lahko smiselno vprašamo: zakaj sploh še nove plate? In odgovori so logični. Prvič - ker se njihove plošče dobro prodajo, in drugič - ker bend ustvarja dobro kopijo samega sebe in verjetno v tem tudi uživa. Saj vsak večji bend, ki je uspel na mainstream področju, počne enako. Zakaj bi spreminjali stvari, ki delujejo? Wolfbrigade so kot iPhone, preverjen design, ki dobro deluje, se dobro trži in potrebuje zgolj nadgradnjo vsakih nekaj let. Wolfbrigade vzdržujejo tržno vrednost, ki pa jo je potrebno na novo izumljati, da se proda.

Ob poslušanju Run With the Hunted bo užival vsak ljubitelj tiste bolj melodične skandinavske šole. Bend ne ustvari presežka, a njihov material tudi na novi plošči zanesljivo funkcionira. Kakorkoli že pa Wolfbrigade skandinavski d-beat širijo tudi onstran lokalnih meja, saj igrajo tudi na večjih metalskih in drugih manj pankovskih festivalih, zato gotovo predstavljajo odskočno desko marsikomu, ki se kasneje vrže v ogromen bazen tega žanra.

Full Of Hell: Trumpeting Ecstasy (Profound Lore, 2017)

V nadaljevanju Tolpe bumov se premikamo k ameriškem četvercu Full of Hell in njihovi letošnji plošči Trumpeting Ecstasy. Bend sestavljajo relativno mladi glasbeniki, vsi še v svojih zgodnjih dvajsetih. Da pa ne bo pomote – danes na tem mestu predstavljamo že njihovo tretjo ploščo. Poleg tega ima bend za sabo že kar nekaj splitov in izjemno zanimivih sodelovanj z The Body in Merzbowom. S Full of Hell gre za prav obratno zgodbo, kot smo jo predstavili v predhodnem delu z Wolfbrigade. Bend se ves čas razvija, če denimo vzpostavimo primerjavo med njihovo prvo izdajo Roots of Earth Are Consuming My Home, ko je šlo še za precej formulaičen, vendar z energijo nabit temačen hardcore, in tem, kar slišimo danes, je sprememba ogromna. Full of Hell se pravzaprav že od samega začetka kažejo kot izjemno talentirani in drzni glasbeniki.

Zasedba torej korenini v ameriškem hardcoru, kakršen se v povprečju drži svojih meja in preverjenih kombinacij. Full of Hell pa že od začetka premikajo te meje, že njihove uporabe nojzastih segmentov med komadi so bile izrazit znak drznosti. Razvoj jih je skozi dosedanje delo nosil vse bolj proti grindu in obskurnem death metalu. V zadnji fazi pa opazimo vplive starega ameriškega metala, predvsem tistega s floridske scene. Ta vpliv oziroma poklon pa postane še najbolj očiten prav s ploščo Trumpeting Ecstasy.

Full of Hell je bend, ki poleg žanrskega pritiskanja v ekstreme podobno počne tudi s svojimi fizičnimi kapacitetami. Njihov bobnar se denimo v živo skoraj dobesedno spremeni v zverino. Trenutno velja za enega najbolj nasilnih bobnarjev na sceni, njegova pojava med nastopi v živo je naravnost zastrašujoča. Poleg njega je tudi pevec tu resnično neizprosen do svojih glasilk. In odločitev, da celotne plate ne odpoje v istem stilu - bodi v modusu živalskega kričanja bodisi z demonskim kruljenjem - je zmagovalna. Trumpeting Ecstasy je naporno poslušanje, ki zahteva večkratno vrtenje, če jo želimo v celoti dojeti oziroma če si hočemo zapomniti posamezne komade. Rdeča nit tu je, kot že omenjeno, death metal, vendar je plošča hkrati tudi polna nians nasilnega grinda, prav tako pa slišimo tudi počasnejše dele in nojzerske vložke.

Trumpeting Ecstasy bomo uvrstili v sam vrh lestvice letošnjih podzemnih metal izdaj, predvsem zavoljo spretnosti v mešanju mikro žanrov med death metalom in grindom. Pa zaradi izjemnega občutka za pisanje skladb in ustvarjanje kompleksnih struktur. Full of Hell so z novo ploščo gotovo na vrhuncu forme in nasploh svoje še relativno kratke kariere. Na turnejah se pojavljajo z vse večjimi bendi, hkrati pa ne pozabijo na skromnost in še vedno jih lahko srečamo tudi na podzemnih odrih. In res lepo bi jih bilo videti tudi pri nas ...