Wormrot: Hiss

Recenzija izdelka
2. 8. 2022 - 19.00

Earache Records, 2022

 

V glasbenih žanrih, tesno zlepljenih s subkulturami, ki so se zgradile okrog njih, je pogosto prisotna in dejavna skupina čuvajev, ki s strogim ušesom varuje njim preljubi zvok pred morebitnimi vsiljivci. Metalu kot najbolj štrlečemu prstu tovrstnih podzvrsti, znanih po strogi publiki, se zelo hitro približa pank. Da je volk sit in koza cela, oba žanra s svojo zdaj že dolgoletno zapuščino lahko ponudita marsikateri ansambel, ki ustreza tistim najbolj zvestim puristom. Hkrati pa z novimi razvojnimi tokovi pank in metal puščata dovolj manevrskega prostora bendom, ki bi v svoje viže radi natresli tudi kaj novega.

V tokratni Tolpi bumov obravnavamo grindcore, podzvrst, ki jo pravzaprav umeščamo nekam med metal in pank. Ali so boljši grind bendi s pankerske ali metalske strani, je večna debata v komentarjih o vsaki plati, ki je izšla po izdaji plošče Scum birminghamskih Napalm Death. Tej debati za hip niso ušli niti Wormrot iz Singapurja, kljub temu, da so s prvencem Abuse uspeli navdušiti striktno publiko poslušalcev obeh taborov, o čemer priča tudi dejstvo, da lahko vidimo našitke z njihovim logotipom tako na metalskih gigih kot na pank koncertih. To niti ni presenečenje, saj se je zasedba izkazala kot natempiran stroj hitrih rifaž in blast beatov. Dve leti po prvencu so same sebe presegli z izdajo Dirge, sceni pa dokazali, da niso zgolj muha enodnevnica, ko so leta 2016 postregli še z albumom Voices. Ravno s to ploščo so nase opozorili tudi v širši publiki in posledično postali prvi težji bend za marsikaterega novega oboževalca ekstremne glasbe.

V letih, ki so sledila izdaji plate Voices, se je nad člani zasedbe Wormrot nagrmadil pritisk; deloma zaradi pričakovanj njihovih poslušalcev, deloma zaradi napora, ki jim ga je prinašal čas, ko v rokah niso imeli inštrumentov. Rezultat tega je bila tišina, v kateri so se nabirala vprašanja o stanju zasedbe. Odgovore nanje smo dobili letos. Sprva je vokalist Arif Suhaimi razglasil, da se s svoje pozicije v bendu poslavlja, saj mu sodelovanje otežujeta poslabšano duševno zdravje in izpolnjevanje družinskih obveznosti. Sledila je grenko-sladka vest, da bo letošnje poletje izšel bendov četrti studijski album Hiss, na katerem bo moč še zadnjič slišati Arifove grlene krike. Dodatno presenečenje, ki je sledilo izidu plate, pa se je razkrilo nekaj sekund po začetku drugega štikla Broken Maze. Kaj so ti nenavadni vokalni prijemi? Ali je morda to petje?

Vokale, ki bi jih pripisali kakemu ritualističnemu vzdušju in ga slišimo denimo v glasbi projekta Urfaust, na albumu zasledimo na več mestih, a le za hip. Kmalu jih spet preseka bobnanje dvojne pedalke in strupeni rifi. Wormrot dajejo jasno vedeti, da se še v tako strogo zapovedane žanrske strukture lahko stisne marsikaj. Komad When Talking Fails, It's Time for Violence pospremi ritmično skandiranje, ki bi ga prej pričakovali od zasedbe, kot je Jerome's Dream. Mnogi bodo presenečeni tudi nad vključitvijo violine, čeprav je s tem korakom Singapurce prehitela že naša domača zasedba Glista, saj v zadnjem komadu s plate Death Machinery slišimo nasršene gosli.

Kakšni puristi bodo zaradi zgoraj omenjenih odprav v eksperimentiranje morda podvomili v kakovost aktualne plošče Hiss, a se tak odnos morda izkaže za preostrega. V svoji sredici fantje namreč ostajajo zvesti zapovedim grindcora in postrežejo z odlično paleto eksplozivne energije. Vanjo so posuti delci, izposojeni tako iz panka kot iz metala, njihova kemija pa se spreminja kar znotraj posameznih komadov. Crusterski rif v stilu glasbe zasedbe Extreme Noise Terror se nenadoma preobrazi v blackmetalsko atmosfero, in to se zgodi v slabi minuti, ki jo na albumu drži večina skladb. Dečkom definitivno tudi zato uspe držati suspenz skozi celoten album.

Prihodnost zasedbe je trenutno negotova. Preostala člana, Rasyid in Vijesh, nameravata z ustvarjanjem nadaljevati, le čas pa bo pokazal, v katero smer. Plošča Hiss je odlično poslovilno darilo vokalista Arifa, ki zasedbe Wormrot ni zapisal zgolj v milje trenutne grindcore scene, temveč lahko sodeč po odobravanju obeh polov ekstremnih kitarskih linij omehča tudi ušesa mnogih puristov. Konec koncev je kljub zapovedani formi grindcore vedno dopuščal vrzeli za eksperimentiranje, kar so Arif, Rasyid in Vijesh dobro opazili in to še bolje izkoristili.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness