Fort Evil Fruit, 2012

V nedeljski Tolpi bumov tokrat plujemo globoko v žlahten kasetni underground, ki se je nabral okrog obskurne irske založbe Fort Evil Fruit. Poslušamo skrivnostno združbo Woven Skull, v kateri se stikata brezčasna coprniška witch-folk avra in psihedelično-dronerska senzibilnost. Woven Skull so v osnovi trio, ki se zelo rad širi z bolj ali manj prikritimi gostovanji. Willie in Natalie - dve tretjini jedra zasedbe, ki ga dopolnjuje še Aonghus - že nekaj let živita na irskem podeželju v pokrajini Leitrim. Ta prostorska umeščenost pa se slišno in vidno zažira v njuno ustvarjanje tako na deklarativni kot tudi manj oprijemljivi, spektralni ravni.

Ena izmed označb, ki jo Woven Skull uporabljajo za svoje početje, se glasi: „Glasba, narejena v preganjanih gozdovih irske divjine, pod žrtveno luno.“ Pogost, a težko prevedljiv angleški izraz „haunted“ se dobro poda slišanemu na plošči „Moods Of The  Hill People“. Prav toliko kot inštrumentarij, ki se mu posvetimo v kratkem, k učinku prispevajo prostorsko-snemalne okoliščine. Igranje v gozdovih, zapuščenih podeželskih hišah in cerkvah vsekakor pušča svojo sled. Ta pa se razteza od osnovnega psihoakustičnega učinka do pomenske nabitosti nakazanih ali ugibanih okolij.

Igra Woven Skull izhaja iz dromljajočih brenkalskih tradicij od folka do psihedeličnega rocka, vendar se tu ne ustavi. Prav tako kot za podzemno in neuradno eksperimentalno sceno, katere del so, lahko tudi zanje rečemo, da jih zaznamuje sproščeno heterogen in outsiderski eklekticizem vplivov. V prvem komadu „Cattlemart Crows“ tako slišimo močan orgelski drone, oddaljena tolkala, neznana ropotanja in električno kitaro – vse skupaj pa pride do nas potopljeno v naravni odmev in primerno razmazan posnetek. Eden izmed vrhuncev plošče pa je enajstminutna „Melissa's Woods“, kjer pride do izraza obredna zamaknjenost, ki je v glasbi Woven Skull ves čas tleče nakazana. Tukaj se njihova surova, pogansko navdahnjena godba izrazi v vsej svoji polnokrvnosti. Medsebojno prekopicevajoče pulziranje tolkal in akustične kitare pa s svojo organsko in nemetrično poliritmijo pokaže, da je njihov „groove“ zakopan globoko v zemlji in ne v looperjih. 

Plošča „Moods Of The Hill People“ je neujemljiva in potuhnjeno čarobna, tako kot so verjetno izmuzljive in magične okoliščine njenega nastanka. Woven Skull pa se vsekakor kažejo kot ena zanimivejših realnosti psihedeličnega drone-folk undergrounda, ki zaradi svojeg eksperimentalne in spontano-improvizacijske naravnanosti ponuja nekaj več od malikovanja trenutno precej modnih zvočno-vizualnih estetskih obrazcev. Zasedbo je vredno preveriti še na kakšni drugi izdaji, ki se med seboj lahko tudi precej razlikujejo. Omenimo le „Tenunan Tengkorak“, ki je bila v celoti posneta na gamelan.