1. 4. 2015 – 19.00

WRONG MOOSE: Silence That Roars

Vir: Naslovnica

Samozaložba, 2015

 

Domača glasbena scena je izvrgla nov studijski prvenec, saj so Wrong Moose, ki prihajajo pretežno iz ljubljanskih Jarš, izdali album z naslovom Silence That Roars. Bend, ki je nastal okoli leta 2010, se je kalil po raznih koncertnih odrskih nastopih in pridobival glasbene izkušnje. Te so se neposredno prenesle na studijsko snemanje, saj je bil album v sodelovanju s producentom Petrom Deklevo, ki ga poznamo kot kitarista Srečne Mladine, posnet v živo, s čimer je zajet gibljiv in drveč zvok, ki ga imajo Wrong Moose.

Takoj ob začetku pesmi High Heels, Dark Chills se pokaže očitna asociacija na Queens of the Stone Age, z obteženimi in umazanimi kitarami, ki se gibljejo v drvečem in dobro podmazanem drajvu. Če kdo mogoče pomisli, da naslov albuma nakazuje na moč tišine, torej na trenutek praznine med dvema notama, Wrong Moose niso nikakor matematični rock. V njihovem zvoku je preveč kotaljenja in gibljivosti za kakršenkoli pomislek na premišljeno natančnost in omenjen zvočni slog. Album se odvrti oziroma bolje rečeno zdrvi s polno hitrostjo, ob tem pa vsebuje dobro mero aranžmajskih zapolnitev, ki ne izpadejo klišejsko, temveč avtorsko prepričljivo, s čimer se jim očitno spogledovanje s prej omenjenimi kraljicami kamene dobe v hipu odpusti.

Poleg mastnega zvoka na albumu prepričljivo deluje tudi vokal Matevža Gazvode, ki resda besedila odpoje v angleščini, a brez dostikrat odvečnega podtona slovenskega naglasa, ki zna biti mnogokrat prav boleča izkušnja za poslušalca. A bolj kot to nas prepriča njegova s polno sapo in nezaigrano agresivnostjo podana interpretacija besedil, ki, kot pravijo, nastajajo spontano in predvsem izražajo obzorja duha njihovega lokalnega okolja.

Po prvih treh pesmih, ki ohranjajo prijetno ravnovesje testosteronske nabildanosti in rockerskega kotaljenja, se pesem z naslovom Bandit začne z malenkost bolj zagruvanim zvokom. Puščavsko stonerstvo se umakne v nekakšno bluesovsko formo, ki zadiši po Jonu Spencerju, tudi na račun kameleonskega vokala Matevža Gazvode. Ta pesem nakazuje na zmožnost metamorfoze njihovega zvoka, saj se kasneje vključi gostujoča trobenta Domna Graceja, ki se kasneje dopolnjuje z oteženimi kitarskimi vložki. Pri pesmi Crocodile Hunter se nadaljuje njihov zvok aranžmajske polnosti, v uho lahko prodirajočih soničnih refrenov ter medsebojne igrivosti. Nekajkrat album zadiši še po grungerski zapuščini, kot recimo v komadu Dream Catcher, na koncu albuma pa slišimo še šestminutno pesem z naslovom There’s No Clockwork in This Orange, ki še enkrat povzame raznolikost albuma, ki je skupek živega zvoka in produkcijskih del Petra Dekleve.

Wrong Moose so na glasbeno prizorišče stopili prepričljivo in z dobro izdelanim zvokom. Kljub mladim letom so na albumu slišati zrelo, kar plošči Silence That Roars daje karakterni in avtorski pečat. Iz glasbene zapuščine jemljejo vzorce, ki so jasno slišni, a jih nato povzemajo v svoji lastni zvočni preobleki. Prepričljivo, sočno in igrivo.

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.