Warp, 2022

Kako nastopiti na sceno, če že tvoja prva prava plošča pristane pri veliki založbi? V Tolpi bumov tokrat obravnavamo debitantski dolgometražni album angleškega vokalista in producenta Milesa Romansa-Hopcrafta, ki se od sredine prejšnjega desetletja suče po londonskem undergroundu, začel pa je s samozaloženo kaseto in nekaj EP-ji še v sferah hiphopovske in r&b-jevske otopelosti, vmesnega navdušenja nad jazzovskim Londonom, zdaj pa, morda pod vplivom pridružitve kolosalni založbi Warp in njene dediščine, zavil precej bolj v smer eksperimentiranja s svojo glasbo. Tako njegov debitantski album Loggerhead, pri Warp izdan v začetku julija, kljub nekaterim nastavkom iz preteklosti ravno ob pogledu nanjo nekoliko preseneča.

Značaj Wu-Lujeve plošče je namreč precej bolj kitarski, kar Miles pripisuje svoji glasbeni mladosti, v kateri je v južnolondonskem Brixtonu s svojim bratom preposlušal in preigraval rife prepoznavnih zasedb, kot so Rage Against the Machine, Blink-182 in Slipknot. Vsekakor pa ne gre za popu naklonjene napeve, podobne večini omenjenih zasedb. V glasbi, ki jo ustvarja Miles, je slišati precej več nenavadnega, eksperimentalnega rocka, punka, grungea in – vsaj sonično – odsevov družbenokritičnih prebliskov glasbe 20. in 21. stoletja. V repertoarju njegove zasedbe se tako znajdejo celo drum'n'bassovski momenti, v svoj blend pa meljejo vse od mračnjaškega triphopa, hrupnejših pasaž garažnega rocka, r&b-ja, pa vse do odvodov hiphopa. Toda Wu-Lu in njegov vokal sta pravzaprav daleč od raperskega, sta nekje na presečišču vsega omenjenega in pravzaprav bi ga bilo glede na širino plošče zares neprimerno ukalupiti v zgolj eno žanrsko škatlico.

A nekoliko presenetljivo je podoba punkerska in uporniška v večji meri zvočno kakor lirično, sploh glede na izjemni lanskoletni singel South, v katerem je Wu-Lu pripovedoval o tem, kako je nekdaj živel v južnem Londonu in da od njega ni več veliko ostalo, v isti sapi pa napovedal prihodnost, v kateri se bo moral valu gentrifikacije v svojem rodnem kraju na neki točki v resnici tudi sam umakniti. Wu-Lujevo uporništvo in družbena kritika pa se v muziki kljub prebliskom umakneta drugim težavam mladeži, ki jih skozi svoje oči orisuje avtor. 

Gre za obrat navznoter, za introspektivne stiske, ki jih relativno kriptirano servira v ušesa prisotnih, gre za soočanje s pritiski soljudi in velikega mesta, kar pa glede na pregovorno ekspresivni zvočni oziroma žanrski značaj morda deluje nekoliko disonančno. A ob večkratnih poslušanjih se zazdi, kot da Wu-Lu ravno s to vedenjsko nelogičnostjo orisuje sneženo kroglo potlačenih misli, dodaja na kup neizrečenega, kaže rezultat nekakšne okoljske oziroma socialnonormirane zadržanosti, ki posameznika iz njegovega okolja tišči navzdol. Zanimivo dimenzijo Wu-Lu tej zadržanosti, subtilnosti, potlačenosti doda tudi v zvočno podobo plošče. Njegov vokal je v dobrem delu plošče in nekaterih izstopajočih trenutkih zelo tih, odmaknjen, mestoma celo komajda slišen, v kombinaciji s prej omenjenimi liričnimi podobami pa s svojo umiksanostjo pravzaprav, čeprav nekoliko nerodno, aludira na utišanost.

Ob slišanem sklenemo, da plošča Loggerhead na koncu koncev kljub zelo solidni, edinstveni in raznoliki glasbeni podobi ob vseh okoliščinah ter pričakovanjih vseeno dostavi preveč vsega in je morda rahlo zamujena priložnost za vrhunski debi sicer obetavnega glasbenega imena. Kljub močni simboliki in prvovrstni zvočnosti ter zanimivim momentom nenavadne eksperimentacije je čutiti rahlo grenak priokus mediokritete, nekoherence in morda celo pretirane zadržanosti za ceno artističnega vtisa, ki pa je vseeno šibkejši kot pri zvočno precej sorodnem zgodnjem Yvesu Tumorju. A ostaja dvanajst zelo solidnih komadov, ki vsaj posamično delujejo dobro in so zanimiva izhodišča za Wu-Lujevo kariero. Zarisal si je kar nekaj smernic in vredno bo počakati ter videti, kateri bo sledil v prihodnje.