Xiu Xiu: OH NO

Recenzija izdelka
7. 4. 2021 - 19.00

Polyvinyl, 2021

 

Zelo verjetno je razdirajoča narava zadnjega časa posameznikove osebne izzive ponesla do novih ravni neobvladljivosti. Ko se vsakdanjik skoraj vsakodnevno na novo zamejuje ter po malem osvobaja, se notranji svetovi vsakič znova sesedajo in v profesionalnem ter dogodkovnem brezvetrju zelo počasi in negotovo na novo sestavljajo. Vprašanje, kako vzpostaviti mehanizme zoperstavljanja in ohranjati nivo notranjega ravnovesja, je postalo že del mainstream debate, kar pa obenem morda veča domet tistih glasbenih ustvarjalcev, ki bi se zaradi svoje naravnanosti k podobnim tematikam velikemu delu poslušalstva še do pred kratkim zdeli manj dojemljivi ...

Kaj bi lahko bilo in kaj dejansko je?
 / 14. 3. 2019

Ob izidu novega albuma sedaj že skoraj ikoničnega altpop snovalca glasbene entitete Xiu Xiu, Jamieja Stewarta, ki na našem radiu ne potrebuje posebnega predstavljanja, se je bilo upravičeno spraševati, v katero smer ga je v novi normalnosti zanesla njegova naravna neuravnovešenost. Po dveh letih od šokantne zadnje izdaje Girl with Basket of Fruit, s katero je bodisi v dobrem bodisi v slabem smislu privzdignil marsikatero obrv, se tokrat ponovno v duetu z Angelo Seo predstavlja z novim dolgometražcem OH NO. Večno nepredvidljivi avantgardnež Stewart zaradi svoje shizofrene stilske kakofonije ter preizkušanja mej poslušljivega in lirično prebavljivega po navadi zbuja polarno nasprotujoče si odzive.

Snovanje že dvanajstega studijskega albuma Xiu Xiu naj bi se sicer začelo že konec leta 2019, potem ko se je Stewart znašel v nekakšni osebni stiski, do katere je pripeljala verižna reakcija sicer med seboj nepovezanih grenkih izkušenj s krogom svojih bližnjih. Znašel se je v dvomesečnem primežu neproduktivnih prepričanj, svoje notranje frustracije nato celo delil na družbenih omrežjih in naletel na nepričakovano odobravajoč odziv. Ravno v najtežjih osebnih momentih, prepredenih z dvomom o pristnem povezovanju z ljudmi, ga je presenetilo tisto, o čemer je sam najbolj dvomil. 

V tej luči je še toliko lažje razumeti, zakaj se je Stewart nove plate lotil kot velikega ustvarjalnega povezovanja. V vsakem izmed petnajstih komadov najdemo novo ime iz bolj ali manj poznanih vrst indie scene. Med njimi naj bi bilo nekaj njegovih dolgoletnih prijateljev: Greg Saunier iz Deerhoofa, pa nekaj znancev, s katerimi so se našli zaradi skupnih glasbenih zanimanj, recimo Chelsea Wolfe, ki jo s Stewartom povezuje strast do goth estetike. Čeprav se je sodelovanje začelo še pred pandemijo, se je večina snemanj odvila v letu 2020, tako je moralo ustvarjanje potekati na daljavo, kar je morda prineslo še več nenadejanega, kakor bi sicer.

Najbolj konsistentna in reprezentativna komponenta Xiu Xiu domala vseh komadov na plošči OH NO ostaja prepoznaven Stewartov vokal. Krhek, ranjen, nekako prestrašen, a brezkompromisno iskren v podajanju svojih temnih občutij. V ključnih trenutkih se glasbenik hote ali nehote navezuje na opojne pijače. Medtem ko obujanje spominov na preteklost in izgubljene pomenljive povezave v uvodni baladi Sad Mezcalita v duetu s Sharon Van Etten ovekoveči s koktajlom, proti koncu albuma pa skupaj z ameriško punk legendo Alice Bag v zmagoslavnejši A Bottle of Rum privzdiguje kozarec ruma. Za enega izmed že pričakovano čudaških trenutkov albuma poskrbi z nelagodje vzbujajočimi, ledeno strunskimi zamazi komada Goodbye For Good, v katerem s sikajočim glasom govori o brezbrižnosti in neizmernem sovraštvu sveta do človeka. Skupaj z že omenjenim Gregom Saunierjem tu izumlja verze, kakršen je »rožicam se gnusiš; hočejo, da se zadušiš«, ki s svojo bizarnostjo že skoraj mejijo na humor. Zadevo pa na koncu dodatno okranclja s poimenovanjem raznih rastlin, tako da ustvari efekt nekakšnega izmišljenega jezika, medtem ko rezka atmosfera razcepljenih činel postaja vse bolj nevzdržna.

Katera izmed čeljusti, iz katerih naj bi po vaši smrti veselo rasle rožice, se bo v tem in nekaterih drugih trenutkih sicer povesila, vendar pa tovrstnih trenutkov na celotnem albumu ni toliko, kolikor smo jih pri Xiu Xiu vajeni od prej. Namesto provokacij tokrat naletimo na več meditativnih stanj in manj manipuliranih tradicionalnih kompozicij, kakršna je denimo himnična The Grifters z opernim vokalom Haley Fohr oziroma Circuit Des Yeux in Jackie Lynn. V Fuzz Gong Fight ob sakralnih orgelskih zvokih slišimo vokal Angele Seo, ki se razvije v naelektrene spevne verze, medtem ko je temačen, šumeč postpunkovski štikel One Hundred Years poklon vzornikom The Cure oziroma priredba njihovega komada iz leta 1982 skupaj s Chelsea Wolfe.

Kot kaže, se je po zadnjem albumu duo Xiu Xiu odločil ubrati malce bolj konvencionalno pot, ki je kljub temu še vedno precej neuravnovešena, a sproti išče ravnotežje. Miazmatske in zadušljive pasaže dobijo odrešitev in oddih v lahkotnejših in spevnejših nadaljevanjih. Zveni nekako tako, kot da se je Jamie Stewart odločil podoživeti svoj PTSD, a k temu povabi svoje prijatelje, tako da je stvar malce manj travmatična, kakor bi bila sicer.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness