XIXA: Bloodline

XIXA: Bloodline

Recenzija izdelka
27. 3. 2017 - 19.00

Barbes Records/Glitterhouse Records, 2016

 

Ko govorimo o Tucsonu in tamkajšnji glasbeni sceni, gremo težko mimo imen, kot so Giant Sand, Calexico in Orkesta Mendoza. Gre za zasedbe, ki v svojem zvenu že vrsto let združujejo nezamenljive odtise puščave, pestrih kulturnih vplivov ter bogatega latinskoameriškega glasbenega izročila. Tudi ko govorimo o relativno svežem tucsonskem bendu XIXA, znova ne moremo mimo prej omenjenih zasedb. XIXO sta osnovala kitarista in vokalista Brian Lopez in Gabriel Sullivan, ki sta igrala tudi s Calexico, sicer pa aktivno delujeta v zasedbi Giant Sand, ki ji poveljuje Howe Gelb. Ta je s svojim svobodnim in neobremenjenim pristopom pomembno vplival na Lopeza in Sullivana ter na njun način pisanja pesmi, iz Gelbovih lekcij pa sta med drugim izluščila tudi vodilo, da mora ustvarjanje glasbe vseskozi dihati in se spreminjati s svetom. To se zrcali tudi na dolgometražnem prvencu Bloodlines, ki nas popelje po sledeh kumbije, čiče, špageti vesternov, puščavske psihedelije in indie rocka.

Uvodna in naslovna skladba Bloodline nas s skorajda pričakovanim »desert« zvokom nemudoma potegne v soparen puščavski svet. Če XIXA prvi del svoje identitete dolguje puščavi, drugega nedvomno dolguje kar žanru čiča oziroma perujski kumbiji. Ta v tradicionalno, bolj plesno orientirano latinskoameriško kumbijo vpleta elemente psihedeličnega ter surf rocka, ki v ospredje stopita v drugi skladbi Vampiro. Na plošči Bloodline čičo čutimo domala na vsakem koraku, bila pa je posredi tudi pri nastanku danes obravnavanega benda. XIXA je namreč zrasla iz benda Chicha Dust, v katerem sta Lopez in Sullivan preigravala čiča priredbe. Čar njune nove glasbene formacije se skriva ravno v spretnem in navidezno povsem lahkotnem spajanju raznoterih žanrov, izkušenj ter tradicije v intrigantno, a obenem zabavno glasbeno povest. Malce temačnejše vzdušje dveh uvodnih skladb razbremeni skoraj naivno optimistična latino pop skladbica Killer, katere kitarski okraski spomnijo na tuareškega virtuoza Bombina. Odlično sproducirane kitare tudi sicer zavzemajo osrednjo vlogo med instrumenti na plošči Bloodline, drugi izrazitejši element razgibane puščavske krajine pa sta vokala.

Lopez zveni svetleje, bolj optimistično, medtem ko Sullivan z bolj robatim vokalom mestoma spomni celo na Toma Waitsa. Bržčas tudi izmenjava na vokalih prispeva k občutku vznemirljivosti in pestrosti plošče. Po čutni baladi World Goes Away, na kateri z glasom in kitaro gostuje član zasedbe Tinariwen Iyad Moussa Ben Abderahmane, resnici na ljubo pa bi jo lahko izvajal tudi naš sosed Gibonni, nas pričaka burkaško vzdušje komada Pressures Of Mankind, kasneje pa na primer v tančico skrivnosti ovita skladba Dead Man. Toda če se je špageti vestern Bloodline pričel razburljivo in je veliko obetal, v drugi polovici celovečerca umanjka akcije in zapletov. Plošča bi jo celokupno gledano odnesla precej bolje, če bi z nje izpustili denimo pozabljivo poskočnico Golden Apparition ter medlo skladbo Nena Linda.

Prek tucsonske pokrajine je zapihal svež veter benda XIXA, za vihar pa je za zdaj premalo moči. Nič zato, Bloodline je zabaven album, ki v primerjavi z leta 2015 izdanim kratkometražcem Shift And Shadow deluje bolj koncizno, osredotočeno, hkrati pa kaže, da zasedbo XIXA v nadaljnje lahko odnese v marsikatero smer glasbenega ustvarjanja. Preverite, kam vas bo XIXA odnesla v torek, 28. marca, ko bo nastopila v ljubljanskem Kinu Šiška.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.