Tresor Records, 2018

Pred skoraj natanko letom dni smo v Tolpi bumov obravnavali album Cellular Automata, ki ga je takrat izdal dvojec Dopplereffekt. Kot nekakšnega idejnega vodjo projekta smo takrat izpostavili namišljeni lik Heinricha Muellerja, za katerim stoji očitno neustavljivi Gerald Donald. Zgolj za hitro osvežitev – gre za posameznika za deli legendarnega dvojca Drexciya pa že omenjenega dvojca Dopplereffekt ali Daughter Produkt, med drugim pa so bile njegove solo ekspedicije do sedaj poznane pod imeni Arpanet, Dataphysix in še bi lahko naštevali, a se ob stažu in življenjskemu delu Geralda Donalda takšno navajanje zdi bržkone zgolj Sizifovo delo. A dejstvo vendarle ostaja, da se je Donald znotraj sveta elektronske glasbe do danes uveljavil kot figura brez primere, ki ji pritiče vsa pozornost, ki mu jo ali mu je tudi ne namenimo. Danes jo na Radiu Študent namenjamo njegovi novi dolgometražni izdaji, imenovani Conic Sections, ki je v prejšnjem tednu izšla pri berlinski založbi Tresor Records in za katero se je Gerald Donald odločil, da zanjo ustvari novo solo ime/projekt XOR Gate.

Čemu Donaldova težnja po vzpostavitvi tako številnih psevdonimov, je vprašanje, na katerega lahko odgovori le Donald sam, a vendarle ugibamo, da so običajno zadosten razlog že najmanjše razlike v idejnih odtenkih. Zdi se, da sicer z novim projektom XOR Gate Donald vendarle ohranja patos in konceptualno idejo zadnjega dela dvojca Dopplereffekt, le da tokrat glasbene projekcije riše sam. Še vedno - ali morda celo še bolj - zato lahko govorimo o matematičnem fetišizmu, tokrat osvobojenem astrofizikalnih fantazem ... še vedno gre v osnovi za preslikave znanstvenih zakonitosti v glasbene vzorce. Zgolj banalnosti, kot je torej ime projekta XOR Gate in nadalje naslov albuma in komadov, nas ob nerazumevanju napredne algebre postavijo v neugoden položaj, hkrati pa nam dajo vedeti, da Gerald Donald takšnim podrobnostim posveča veliko več pozornosti in vrednosti, kot je to v navadi – s takšnim načinom dela namreč osmišlja koncepte svojih del.

Ob povedanem je torej smiselno, da se vsaj deloma navežemo na ime albuma Conic Sections. Slednje bi po slovensko pomenilo odseki stožnic, za današnjo recenzijo pa je tu pomembno poudariti predvsem, da imajo ravni presekov stožnice skupno točko stičišča in da se ti preseki zdijo na videz različni, a si delijo skupne lastnosti. V glasbi na plošči se to preslika v en sam komad, dolg nekaj več kot pol ure in razdeljen na osem tematskih sklopov, katerih meje so zabrisane. Skupna jim je virtuozna raba sinta in slojenost kompleksnejših sekvenc brez rabe ritmike bobna, kar ponovno odstira tisti elektro purizem, o katerem smo pisali že v primeru lanskega albuma Cellular Automata. Posamezni sklopi zvočno slikajo vse od centrifugalne shizofrenije piskajočega nelagodja, mistične futuristične zmedenosti, do blažilno sproščujočih momentov melanholije. Prav slednje sklope, ki – mimogrede - na vinilni izdaji prejmejo tudi imena - Ellipse, Directrix in Minor Axis -, lahko označimo kot vrhunce plošče, a jih nikakor ne smemo in ne moremo ločiti od celostne izkušnje poslušanja albuma. Svoj poln potencial evokacije čustev namreč dosežejo šele v začrtani kombinaciji vseh posameznih tematskih sklopov.

Ne glede na matematično digitalno ali zgolj glasbeno logiko lahko album Conic Sections poslušamo tudi neobremenjeno z omenjenimi koncepti in vsaj v zvočnem smislu zato plošča ne bo delovala nič slabše. Poslušalec je lahko z zaprtimi očmi vseeno deležen izjemne vizualne stimulacije, a naj ta ostane kar stvar posameznika samega. Album Conic Sections z vsemi poudarki na minimalističnih elementih in asketskih teksturah resnici na ljubo ni daleč od lani slišanih raziskovanj z dolgometražca Cellular Automata, a vendar si na tej točki česa drugačnega od Geralda Donalda niti ne bi želeli. Kvečjemu nam Donald s solo projektom med drugim da jasno razumeti, kako veliko zvočno vlogo igra tudi kot posameznik v skupinskih projektih. Abstrakcije matematike in fizike, nad katerimi se navdušuje, ga potiskajo v edinstveno produkcijo neomejenega polja možnosti, tako, ki je hkrati konceptualno kompleksna, poslušalsko zanimiva in prijetna. Minimalizem tokrat deluje, zato si album Conic Sections z veseljem vrtimo znova in znova ...