Black Opal, 2015

Kljub temu da je Xosar prvi EP izdala šele nedavnega leta 2012, se je v tem času uveljavila do te mere, da se lahko pohvali z izdajami pri založbah Rush Hour Recordings, L.I.E.S. in Creme Organization ter z remiksi producentov, kot sta Delroy Edwards in Legowelt, s katerim je pri več projektih tudi sodelovala. Ne glede na ta bogat rezime ni popolnoma običajno, da se Xosar že tako kmalu v svoji karieri lahko pohvali z dolgometražcem. Da slednji v elektronski glasbi nimajo enake vloge in pomena kot v drugih muzikah, je očitno. Če nič drugega, je kvaliteten in poslušljiv, raznolik ter hkrati enovit elektronski album preprosto večji izziv ustvariti in tako že samo dejstvo, da producent sprejme ta izziv, postavlja kontekst za njegovo kritiško vrednotenje. Še več, na nek način mora elektronski album vsakokrat znova upravičevati to, da si drzne obstajati kot album in ne kot na primer serija EP-jev.

Xosar to na albumu Let Go doseže s popolnimi ravnotežji med nasprotji - mojstrsko namreč manevrira med nasičenostjo in minimalizmom, med plesnostjo in hipnotičnostjo, med surovostjo in subtilnostjo svoje produkcije. Xosar je glasbena kameleonka, ki se z lahkoto znajde v mnogih vlogah in jih na videz mimogrede poveže v koherentno celoto. Ob tem hvalospevu si upamo celo vnaprej potarnati, da je recenziranje albuma, ki mu je moč očitati tako malo, vse prej kot lahka naloga.

Delno lahko te drzne trditve upravičimo s kontempliranjem razvoja, mestoma celo bolj preskoka, ki ga je Xosar od svoje predhodne produkcije naredila na albumu Let Go. Njene prejšnje izdaje so namreč gravitirale bolj proti zvokom deep housa in povečini delovale kot natančno premišljene kompozicije, katerih glavno poslanstvo je, da se pred poslušalcem razvijejo s počasnim, a vztrajnim stopnjevanjem napetosti. Sedaj pa imamo opraviti z vižami, ki jih žanrsko, če že, dostikrat lahko prej povežemo s tehnom in celo industrialom. Bolj kot v neadekvatnih žanrskih oznakah pa se glavnina metamorfoze zvoka Xosar kaže v zdajšnji večji nasičenosti zvokov znotraj komadov in v bolj surovi, mestoma skoraj invazivni produkciji. Posledično lahko le-ta ob površnem poslušanju izpade tudi manj dodelana, vendar pa tu ravno primerjava s prejšnjimi EP-ji postavlja kontekst, ki dokazuje, da je to vsekakor nameren zvokovni preobrat.

Na drugi strani pa je čisto opazen tudi prenos nekaterih na prejšnjih EP-jih uporabljenih prijemov na album Let Go, najbolj očitno v komadu Gnome Circle, ki z uporabo vokalnih semplov spominja na primer na leto star hitič The Calling, kar kaže, da se Xosar vendarle ne želi popolnoma odmakniti od zvoka, ki je do zdaj konstituiral njeno prepoznavnost. In ko smo že pri značilnem, je Xosar dosti konsistentna tudi v svojem nezanimanju za DJ-sete, namesto katerih se raje loti živih izvedb skladb ali celo improvizacij na svoji impresivni zbirki analognih sintov in sekvencerjev. Ob poslušanju komadov, kot so Hades Gates, si lahko predstavljamo, da so tudi mnoge tesnobne, temačne zvočne pokrajine albuma Let Go vzniknile iz takšnih improvizacij.

Tovrstne zvočne ekspedicije v nadnaravno pa niso vse, kar ponuja album Let Go, ki se lahko pohvali tudi z jasno izraženim klubskim potencialom komadov The Pit in Watching Waiting Wanting, strateško pozicioniranih na sam začetek in konec albuma.

Če smo se prej posvečali delom albuma Let Go, pa zaključimo spet s celoto. Celota je več kot samo vsota svojih delov, je bojda rekel že Aristotel, in trdimo lahko, da bi vsak album, ne samo elektronski, moral biti več kot vsota komadov na njem. Let Go služi kot dober primer tega imperativa, ker s svojo raznolikostjo na nek način dopolnjuje samega sebe - kar bi lahko pogrešali v enem komadu, najdemo takoj v naslednjem in vsaki smeri, v katero smo popeljani, je kaj kmalu kontrirano z drugačno ali nasprotno smerjo. Vse, kar lahko še dodamo, je očitno: Let Go je izjemen album, za katerega upamo, da bo deležen prepoznavnosti, ki mu pritiče, in enako vznemirljivega nadaljevanja s prihodnjim ustvarjanjem Xosar.