Pale Master, 2018

Če ste pred kakšnimi osmimi leti sledili različnim tastemakerjem in medijem, usmerjenim v odvode bassovske elektronike, ste zagotovo naleteli na footwork, takrat vročo novo zadevo, ki je vzniknila iz čikaških getov kot glasbeni otrok ghetto housa oziroma razlomljen brat juka. Na tem mestu za potop v žanr predlagamo über zgodnji spopad s fenomenom RŠ-ovega avtorja Dina Lalića v oddaji DJ Grafiti. Vzporedno s tem, ko je večina medijev porast žanra obravnavala v kontekstu izrazitega trenda, so obenem odkrivali tudi eksotične lokacije, kjer naj bi se žanr tudi že v relativno zgodnjih fazah neinovativno dupliciral. Ena izmed takšnih lokacij je bila tudi na Japonskem, kjer se je razvijala scena, v katero naj bi spadal tudi producent v fokusu tokratne Tolpe bumov, XPHONE TWEETED HATENA, ki ga na tem mestu predstavljamo z albumom X OT EMIT, izdanim pri liverpoolski založbi Pale Master.

A Isamu Yorichika oziroma XPHONE TWEETED HATENA pa tudi Toiret Status se je javnosti predstavil šele leta 2015. Torej v času, ko je splošen hajp v medijih že zamrl in torej tudi že po izteku zlate dobe japonske footwork scene, ki je višek aktivnosti dosegla okoli leta 2013. Stvari se kot običajno hitro zakomplicirajo, ko ugotovimo, da se v žanru, ki naj bi temeljil na skupnosti in služil plesnim bitkam, Yorichika znajde na margini lastne scene, ne le zaradi časovne distance, temveč tudi zaradi dejstva, kaj definira kot konstitutivni element stila.

Najprej se na albumu pred nami znajdejo hiper pospešene prepletajoče se melodije. Kljub avtonomnosti posameznih linij tem uspe delovati harmonično, skozi pogoste in nepričakove spremembe intonacije, kar ne preoblikuje le vtisa hitrosti komadov, temveč tudi njihovo zvočno sliko. Podobno kot ameriška producentka Jlin Yorichika vzpostavi možnost, da kot vodilni princip komada nastopa nelinearno nizanje posameznih segmentov. Nevarnost takšnega početja je seveda potencialni padec v ekstremno nestabilnost, kakršna je predvidena v sami naravi footworka. Vedeti moramo, da se je stil razvil kot odgovor na željo plesalcev po večji zahtevnosti, ki bi odsevala intenziteto plesnih bitk. Nestabilnost oziroma nepredvidljivost sesekljanih brejkov pa nudi ravno to. A tak argument ne more zdržati ob producentu, ki je kontekst footworka in juka mutiral z zornega kota, tako oddaljenega od primarnega vira. Yorichika najde rešitev v premisi, da brejk lahko postane karkoli. To se skoraj vedno zgodi na račun amputiranih sub basov, ki jih v komadu 028 denimo zamenja nekakšna neuglašena klaviatura, v 030 pa so nadomeščeni s približkom zehanja.

Čeprav se boste morali za najbolj pustolovske odvode dosedanjega ustvarjanja Isamuja Yorichike odpraviti k internetnim freakom, k dobro znani založbi Orange Milk Records, pa tokratnemu projektu ni v interesu ustvarjati percepcije sofisticirane avantgarde kar zaradi percepcije same. Navkljub oznaki obstranskosti bi lahko trdili, da pomembnost projekta XPHONE TWEETED HATENA tiči ravno v dovoljevanju igre. To lastnost dobro povzame moto založbe, citat ameriškega pesnika Bidarta, ki se glasi: »We fill pre-existing forms and when we fill them we change them and are changed.« Yorichika se footworka in juka v splošnem poslužuje kot prostora forme, znotraj katerega lahko vnaprej pripravljeni vzorci razpadejo, saj avtor sam operira z dovoljšno avtoriteto znanja, da prepozna elemente, ki naredijo žanra tako zanimiva. Podobno kot sonarodnjak Foodman ob referiranju stila pravzaprav na novo vzpostavi vzorce, ki se na X OT EMIT prikažejo kot najbolj poenostavljen in za neposvečeno občestvo pripravljen glasbeni izraz Yorichike. A tak opis mu lahko naredi krivico, na drugi strani istega kovanca namreč uzremo tudi racionalizacijo in minimizacijo potrebnega za rezultat estetske mutacije.

Če želimo ob koncu izračunati seštevek, v katero skupnost torej zares vtakniti Yorichiko, odgovor ne more biti enoznačen. Brez dvoma pa so pogoji čikaških getov iz katerih sta izšla footwork in juke, izvzeti iz tukaj obravnavane produkcije. Ulični zajebancija in energija, ki ju na prvo žogo povezujemo s čikaškimi velikani kot je bil DJ Rashad, pri Yorichiki prevzameta funkcijo  sofisticiranega konglomerata. S čimer seveda ni nič narobe, navsezadnje gre le za paradoks povezave fenomenov dveh svetov.