XYLOURIS WHITE: MOTHER

Oddaja
7. 2. 2018 - 19.00

Bella Union, 2018

 

Po nekaj pretežno novičarskih in s koncerti povezanih napovednih oddajah ter Globalunah se tokrat prvič tudi v osrednjem kritiškem obratu Radia Študent posvečamo zasedbi Xylouris White. Grško-avstralsko navezo, ki jo sestavljata kretski lutnjar in pevec Giorgos Xylouris in avstralski bobnar Jim White, tokrat podrobneje predstavljamo z njuno tretjo veliko ploščo, imenovano Mother. Po prvencu Goats iz leta 2014 in drugem albumu Black Peak dve leti kasneje je Mother nadaljevanje spajanja grške tradicionalne glasbe in improvizacije, slednje sicer v manjši meri kot v primeru predhodnikov, zato pa v zvokovnem smislu nova plošča prinaša občutno razširjeno paleto in bolj raznolike godbe.

Jim White je kot priznan bobnar poleg znanega sodelovanja v zasedbi The Dirty Three igral v še enem skoraj pozabljenem avstralskem bendu Venom P. Stinger, nenehno pa je ostajal odprt tudi za razna sodelovanja tako v kantavtorskih indie miljejih kot tudi na hrupnejših in improvizacijskih obrobjih. Med drugim je nastopil tudi z Giorgosovim očetom in ikono grške glasbe Psarantonisom, ki je Jima navdušil za grško oziroma kretsko glasbo. Kmalu za tem je spoznal tudi Giorgosa, s katerim sta začela sodelovati in leta 2013 tudi uradno ustanovila duo Xylouris White. Strumno Georgisovo ubiranje lutnje, razprostrto nad varljive tolkalske obrate Whitea, je že s prvencem predstavljalo širše muziciranje in drugačen pristop v odnosu do grških tradicij. To smo januarja 2015 z njune strani videli in slišali tudi v Kinu Šiška. Prav tako kot predhodna albuma tudi Mother na nek način nadaljuje pot v prostranstva skozi repetitivne fraze na lutnji, ambientalna bobnarska zatišja, vokalna hromenja in sunkovita brnenja viole ali violine, na katero igra gostja Anne Roberts-Gewalt, bolj znana po svojem delu v folk dvojcu Anna & Elizabeth.

Med devetimi pesmimi vse prej kot monotonega albuma več kot očitno izstopa Only Love, razuzdana godba sunkovitih prijemov lutnje in ravnega beat ritma ob odločnih melodijah Giorgosovega debelega baritona. Prav zaradi nenavadnega igranja lutnje, tega brenkala, ki ima štirikrat po dva para strun in običajno - oziroma do sedaj – le vlogo glavne melodije ali gradnje ambienta, se tu ta inštrument pokaže v popolnoma drugačni brzinsko-riffovski napadalni preobleki. V komadu Spud's Garden na dan vznikne rahel keltski pridih, med najbolj razvite in aranžersko bogate pesmi pa spadata Daphne in Motorcycle Kondilies. Prav tako pa z albumom Mother nismo prikrajšani niti za temačnejše, čustveno nabite balade, ki so umeščene predvsem v drugo polovico albuma, ki ga zaključi meditativna Lullaby.

Mother premore ogromno slišnih preobrazb glede na duov poznani izraz, za kar gre okriviti tudi producenta, Fugazijevca Guya Picciottoa, ki je bil zaslužen tudi za delo na predhodnih ploščah dua. Sodelovanje dveh glasbenikov iz različnih svetov se je tudi na novem albumu izkazalo za plodovito, razburljivo in karizmatično lovljenje oziroma mešanje vetrov v vedro igrivost. Naj bo to momentalni mediteranski melos, otoško-folkovsko veseljaštvo, emotivno-baladna začinjenost, psihedelično-misteriozna melodika - Xylouris White se podpisujeta pod še en album, ki ga raje kot v nek žanr postavimo kar pod terensko muziciranje. Mogoče tudi v pričakovanju in želji po live posnetkih. 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

glede na prejšnji album, je tale totalna katastrofa

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.