Gornjeradgonski inštrumentalni trio, ki je pred leti sestavljal tudi karavno Klubskega maratona, po krajšem zatišju napada sluhovode domačih in tujih lastnikov ušes.

*? Inštrumentalne zasedbe so že s svojim mankom vokala nekako bolj usmerjene v glasbeno podtalje. Tako so pogoste fuzije ravno tistih nemainstreamovskih glasbenih izrazov, kot so post-rock, matematični rock in potreba po eksperimentiranju. Po večini se te zasedbe v svoji progresivni naravnanosti ne ozirajo na časovne zapovedi in so vešče ustvarjanja dolgih skladb, ki včasih predstavljajo prave glasbene izlete, drugič razvijanje tem ali se spet tretjič umaknejo v samo izkušnjo ponavljanja. Vplive lahko iščemo med celo paleto zvokov, od prvih progresivnih zasedb do devetdesetih in bendov tipa Don Caballero ter do aktualnih povratnikov na naše odre, bendov, kot so Russian Circles, Dub Trio ali pa danski Obstacles.



Prav domača zasedba Y, ki je prek založbe God Bless This Mess že leta 2006 ponudila kratkometražni plošček Germ in se leto pozneje pridružila karavani Klubskega maratona, se zlahka najde v vseh prej naštetih opisih in ostaja oz. postaja ena izmed bolj prepoznavnih zasedb tovrstne glasbene veje pri nas. S svojim zvokom se bend sicer niti za trenutek ne opira na domačo grudo, svojo glasbeno ekspresivnost pa išče tako v progresivnih vodah kot tudi v že prej omenjenima post-rocku in matematičnem preštevanju.



Prvenec Blessing Alarm v sedmih skladbah s skupno dolžino dobrih triinpetdeset minut prinaša Y v najboljši ter najbolj razgledani formi do zdaj. Kljub občasnim mirnejšim predelom je album precej trd, z očitnim metalskim vplivom in uigranim triom, ki zna z vsako skladbo silovito udariti. Y namreč zvenijo kot uigran bend, ki ga vodi predvsem kitara, neizpodbitno čvrsta in prav tako pomembna pa je tudi ritem sekcija. Y namreč kot inštrumentalen bend deluje v smislu celote. Večkrat sta pomembna ritem ali pa sama atmosfera skladbe kot melodija, bend se poslužuje inovativnih rifov, ki jih nato vodi skozi razne predelave. Kljub temu, da gre za trio, je sam zvok poln in kot se za bende podobnega tipa že skoraj spodobi, prežet z efekti, odmevi, predvsem pa virtuoznostjo članov.



Prvencu gornjeradgonske zasedbe Y gre morda očitati le občasno monotonost, ki bi jo lahko bend nadgradil s širjenjem svojega izraza. Ta namreč ne odstopa od svojega videnja, zaradi česar sicer plošček zveni kot homogena celota, a kljub nekaterim eksperimentom nikoli zares ne zaide s poti. Prav to ukleščenost nekatere zasedbe razbijajo z dodajanjem, v veliki meri že klišejskih vokalov ali pa z izvirnejšim spajanjem drugačnih glasbenih izrazov, v tej veji še neraziskanih žanrov. Točno tako kot to na primer počno Dub Trio z dubom, s fuzijo, ki tvori njihovo prepoznavno zvočno sliko.

Kljub omenjeni pomanjkljivosti Blessing Alarm skozi zvočne kanale zlahka prenese tako svojo morbidnost kot tudi evforičnost ter tisto zasanjanost, ki jo prinesejo melodične eskapade ali pa sama inštrumentalna igra hipnotičnega preskakovanja in t.i. matematične ter glasbene izurjenosti.



Kljub omenjeni inštrumentalni izurjenosti glasba ne strmi k daljšim poudarkom na posamezen inštrument, ampak se drži in ustvarja za skladbe same. Predvsem v uvodih ali pa v zaključkih se poslužuje ambientalne naravnanosti, ustvarjanja pričakovanja in eksperimentiranja. Razen četrte skladbe, naslovljene 13, vse postrežejo s tako ali drugače mirnejšim, zvočno manj polnim uvodom, ti pa v kontekstu albuma služijo kot premori med skladbami, ko se spremeni tema in ko nas zasedba pripravlja na nekaj novega. Zlahka bi kakšnega izmed omenjenih uvodov predelali v samostojno skladbo, a se Y držijo svoje strukture, ki očitno potrebuje uvodno napoved, veliko dinamike, vrhunce in napetost.



Gotovo je, da je glasba Y precej koncertna in ne išče svojega prostora med širšim poslušalstvom. Zato je Blessing Alarm odlična vizitka za evropski klubski prostor, kamor bo zasedba verjetno še posegla. Morda prav tam najdejo še košček navdiha in nas na naslednjem izdelku zapeljejo še korak dlje.



pripravil Andraž Kajzer