YAIR ELAZAR GLOTMAN: Etudes

Subtext, 2015

Četudi je trenutno Berlin masovno najbolj čislan zaradi svoje precej prepoznavne različice tehno glasbe, se fascinacija z atmosfero zvoka ni ugnezdila samo tam. Specializirane založbe, kot so Subtext, in skrbno kurirani spletni portali, kot je Secret Thirteen, so nepogrešljivi dejavniki pri ustvarjanju nečesa, kar se zdi kot množični interes za glasbo, ki govori predvsem skozi zelo osnovne zvoke, pogosto analognega oz. akustičnega izvora. Svetu, v katerem so Emptyset že veterani in v katerem se tudi Helena Hauff ne počuti tuje, je kontrabasist Yair Elazar Glotman dodal svojih pet centov.

V obliki solo plošče, na kateri lahko poslušamo notranjost in okolico kontrabasa, približani in raztegnjeni s pomočjo magnetnih trakov, nam Yair razkrije paleto zvokov, ki s svojim hladnim fokusom na detajle izredno zadovoljivo komplementira navidez neskončno obilico zvenečih elementov posamezne skladbe.

Med vsakim ponovnim poslušanjem se zdi, da poslušamo nov vzorec resonanc, ki nam jih je glasbenik pripravil. Pa naj gre za enostavno vlečenje loka čez strune ali za skrbno manipulacijo postavitve mikrofonov v trupu, ki nato s pomočjo zank na magnetnih trakovih in ojačevalcev ubogljivo hrumijo. In čeprav so takšni in podobni pristopi h proizvajanju zvoka glavni gradniki albuma, hrbtenico predstavlja njegovo dirigiranje celotne slike. Tekom celotnega poslušanja uporabi različne pristope pri izolaciji specifičnih zvokov oz. te vedno artikulira v sožitju s preostalo sliko. Podobno kot se je Colin Stetson v sodelovanju z Benom Frostom lotil izkoriščanja zvočnih artefaktov pri svojem preigravanju saksofona, lahko pri Glotmanu slišimo kontrabas, kot so ga lahko prej bili vajeni samo kontrabasisti, vključno z vsem škripanjem strun in pokanjem lesa.

Sicer klasično šolan kontrabasist je med drugim verziran tudi na področju elektroakustične kompozicije, kar je v nedavni preteklosti že pokazal pod psevdonimom Ketev. Izkušnje interdisciplinarnega komponiranja se na današnji plošči Etudes kajpak lepo pokažejo, še več, dekonstrukcija skladb na posamezna preučevanja določenih zvenečih glasov kontrabasa delo Glotmana pokaže v najboljši luči do sedaj. Ob vseh kombinacijah fizičnega manipuliranja trupa inštrumenta, manipulacije naprav, postavljenih v inštrument, in naknadnim poigravanjem s posnetki na trakovih, je težko ohranjati pregled nad tem, kaj se dejansko posluša in koliko tega je bilo sproducirano naknadno. A ta bežeči fokus med bližino in zvoki v ozadju le koristi pri podleganju atmosferi, ki jo Yair očitno precej lahkotno ustvarja. Hkrati pa tudi vsako ponovno poslušanje naredi hipnotično sveže doživetje organskih  zvočnih skulptur.