Octopus Electrical, 2016

Danes v tolpi bumov predstavljamo prvenec angleške skupine Yak, ki nosi naslov Alas Salvation. Yak so pevec in kitarist Oliver Burslem, basist Andy Jones in bobnar Elliot Rawson. Začetki skupine segajo v leto 2014, ko sta otroška prijatelja pevec Oli in basist Andy, ki sta prej igrala pri bendu Yelps, srečala Novozelandca Elliota. Kmalu so pri založbi Fat Possum Records izdali dva singla; Hungry Heart in Plastic People. Kasneje so pri Third Man Records, založbi Jacka Whita, izdali še tretji single z naslovom No, na katerem se je že znašla naslovna skladba z albuma, ki ga poslušamo danes. Nastopali so kot predskupina večjim bendom, kot so The Last Shadow Puppets in King Gizzard & the Lizard Wizard. Alas Salvation, v prevodu Ajme, odrešitev, so izdali pri svoji založbi Octopus Electrical, ki do sedaj ni izdala še ničesar.

Osnova Yak zvoka je zgrajena na močno distorziranem basu in kitari, ki pogosto delujeta, kot da sta tik pred tem, da razneseta ojačevalce. Tako nas že prva pesem, Victorious (National Anthem), ki je bila kot eden najavnih singlov plošče na internetu dostopna že prej, brez uvoda vrže v to zmes rokenrola in punka, ki je navkljub malo instrumentom zvočno zelo nasičena. Tudi v refrenu Oli ponavlja in stopnjuje en in isti del besedila, kar se kasneje izkaže kot značilnost veliko komadov, tako z vidika besedila, kot tudi kitarskih in basovskih riffov. Še ena značilnost je podajanje besedil, ki je podobno kot zvok instrumentov pogosto na robu zloma v psihozo.

Po podobni formuli sta narejena tudi naslednja dva komada Hungry Heart, v katerem se znajde tudi izsek teksta hita Doorsov, Break On Through, in bolj Hendrixovski Use Somebody. Skozi vse to ponavljanje in stopnjevanje nam hitro postane jasno, da so Yak bend, ki ga je treba doživeti v živo. In res so baje znani po svojih nepredvidljivih in vratolomnih koncertih. Ko si enkrat v njihovem svetu in energijo črpaš direktno od nastopajočih, si je refren lahko ponavljati v nedogled in se ob tem sploh ne dolgočasiti. Nasprotno pa si ob poslušanju albuma, kaj šele samo enega takega komada, človek hitro reče: »Okej, sej štekam, ne rabiš mi povedat desetkrat.«

Album se nadaljuje skozi Interlude I v bolj melanholični Roll Another, ki se je pred kratkim na Radiu Študent vrtel kot RŠ Hit. Take It, ki je še najbolj depresiven in razvlečen, je obenem tudi najšibkejši komad na Alas Salvation. K sreči se s Harbour The Feeling Yak vrnejo k tršim melodijam. Spet je prisotno ponavljanje refrena, kar zna zmotiti marsikaterega zbranega poslušalca. Pravo nasprotje temu je ena boljših kompozicij na albumu, naslovna pesem Alas Salvation. Traja dobro minuto in je polna ne najbolje kontroliranega kitarskega škripanja, ki pa je pravzaprav njen čar. Tudi jedrnat tekst se ne ponavlja in na žalost ne znam razložiti, kaj Oli misli z »Alas Salvation, I came to save your bacon!«.

Zadnji štirje komadi pustijo mešane občutke. Smile dobro uporabi kontrast med vibrirajočim čistim zvokom kitare in distorziranimi deli. Oli tu poje podobno šarmantno kot Alex Turner na Humbugu, tretjem albumu Arctic Monkeys. Po končnem razbijanju bi lahko izpustili komad Doo Wah z zlajnano kitarsko in vokalno linijo, ki na koncu sicer dobro sovpade s šripajočo kitaro, a ni vredna svojega komada. Interlude II ali No Glitter, Just Gutter je spet ena boljših kompozicij, navidez brez strukture, Oli pa na njej bolj šepeta kot poje. Album se zaključi z osem minutno Please Don't Wait For Me, ki se začne podobno kot kakšen komad Tame Impale, a ga s kontrastnimi distorziranimi deli dekonstruirajo, v tem primeru slabše kot na Smile.

Prvenec Yak je poln mladosti in zaletavosti in to na dober način. Energijo in naboj živega koncerta je težko spraviti na studijske posnetke, a je Yak to uspelo dokaj dobro. Album deluje kot napovednik za koncert tipa »če je že to tok kul, potem mora biti koncert res nekaj posebnega.« Sedaj moramo le počakati, da pridejo v okolico in upati, da je temu res tako.