Naim Jazz, 2017

Leta 1983 rojena trobentačica Yazz Ahmed je svoje zgodnje otroštvo preživela v očetovi domovini Bahrajnu, da bi se potem kot devetletni otrok z mamo Britanko preselila v London. Tam se je navdušila nad igranjem svojega dedka po mamini strani, znanega trobentača Terryja Browna, ki je med drugim igral z legendarnim Ronnyjem Scottom, ter se še sama odločila za igranje trobente, pa tudi krilovke. V času študija je ustanovila svoj kvintet, katerega člani igrajo na njenem prvencu iz leta 2011 z naslovom Finding My Way Home. Že na njem je zastavila zvočni okvir, tega pa znatno širi na lanskoletnem drugem albumu La Saboteuse, ki ga predstavljamo v današnji oddaji.

Ahmed v svoj večslojni, čezžanrski izraz pretkano vpleta spomine na svoje odraščanje v Bahrajnu, natančneje arabski način muziciranja maqam, z dediščino britanskega in ameriškega jazza. Tako je na prvencu predelala So What Milesa Davisa, v skladbi Birth of The Fool pa se malce šaljivo sklicuje na legendarni Milesov album. Ogrodje prvega albuma je trobentačica ustvarila z električnim basistom Janekom Gwizdalom, zato sta zvok trobente in električnega basa dominantna, v njuno pretanjeno medigro pa so potem drugi glasbeniki pozorno vstopali in skupaj tvorili meditativno zvočno zmes jazza in arabske glasbe s slišnimi prvinami klasike, ambientalne glasbe in ECM-ovskega fusiona.

Trobentačica na drugem albumu v svojo mešanico bolj opazno vnaša vplive iz sodobnih popularnoglasbenih zvrsti, od rocka in elektronike do ambientalne ali filmske glasbe. Nenazadnje je sodelovala z znanimi alter-rockovskimi in drugimi bendi, kot so Radiohead, Joan as Police Woman, Transglobal Underground ali These New Puritans. Skladbe z novega albuma so umeščene med domiselno poimenovani začetno in sklepno solistično vinjeto – uvodna je naslovljena Inhale, sklepna pa Exhale. Podobno, komaj minutko kratke so še nekatere druge skladbe z albuma, ki so smiselno razporejene čez album in se fino prepletajo z ostalimi, skladbami normalnih dolžin oziroma jih na čustveni, atmosferski ravni primerno uvajajo.

Ahmed je skrbno izbrala zasedbo oziroma inštrumente, ki poudarjajo njen pretanjen zven. Če se je na prvem albumu denimo odločila za čelo, ki je dodatno mehčalo zvok zasedbe, se zdi, da imajo na drugem albumu to vlogo prav vsa glasbila, od asketsko in pridušeno igrane električne kitare prek vibrafona do basovskega klarineta. Slednjega igra naš večkratni koncertni znanec, pihalec Shabaka Hutchings, ki ga sicer bolj poznamo kot saksofonista. V petih skladbah, v katerih Hutchings igra, ima skupaj z Ahmed nosilno vlogo v pletenju omamnih, na arabski melodiki temelječih melodij. Hutchings in Ahmed jih mestoma v duih skupaj vodita od mistično zvenečih, komaj nakazanih melodičnih linij do, pogojno rečeno, živahnejših nosilnih tem v hitrejših skladbah.

Ahmed je najboljša takrat, ko skladbo naseli z vrvežom zvokov, ko s trobento suvereno pelje nosilno temo, medtem ko soglasbeniki pod njeno linijo skrbno sestavljajo sugestivno, večdimenzionalno zvočno mrežo. To so večinoma skladbe počasnejšega tempa, otožne, elegične, kjer se zategli zvok trobente prijetno vali čez dobro odmerjeno ozadje in v katerih tipični arabski neparni ritmi niso toliko prisotni ali pa nimajo opaznejše vloge. Skratka, Ahmed je sijajna v temno obarvanih, sfumatoznih cinematičnih skladbah, ki prikličejo občutja hrepenenja, negotovosti, nedoločnega iskanja … ko s trobento riše zapeljive omamne asociacije, podprte z mehkobnim ozadjem ostalih glasbenikov in njihovim počasnim grajenjem dinamike.

Slišni so tudi na začetku besedila omenjeni vplivi sodobnih trendov in zvočnih eksperimentov, a Ahmed jih spretno podredi lastni viziji, v kateri sta ves čas v ospredju predvsem povezovanje jazza in arabske melodike. Le v par skladbah se zdi, da ji je nadzor nad sestavinami rahlo ušel in da takrat bend zazveni nekako generično, kot kak nezahteven lounge za ležerno poslušanje po celonočni zabavi. K sreči se to zgodi le parkrat, povečini pa Ahmed suvereno izpelje svojo zamisel spojitve raznorodnih tradicij. Če zanemarimo malo prej izrečeno zamero, gre za – sploh če pomislimo, da gre za prislovično težaven drugi album – zrelo in zvočno precej izdelano avtorico, ki v ta hip za jazz precej modno sledenje hipnotičnemu, psihedeličnemu zvoku z aluzijami na kozmični jazz dodaja odločen in jasno prepoznaven izraz.