YC-CY: béton brut

YC-CY: béton brut

Recenzija izdelka
5. 6. 2019 - 19.00

X-Mist Records/order05records, 2019

 

Kaj pa življenje skozi prizmo elementov brutalistične arhitekture? Jordan Peterson bi se ob tem vprašanju obrnil v grobu, če bi bil mrtev, predvsem zato, ker o brutalizmu nima pojma. Brutalizem se je kot arhitekturni slog oblikoval v sredini dvajsetega stoletja, zrasel pa je iz ideje razkrivanja oziroma prezentacije arhitekturnih objektov skozi vidno prezenco materialov, iz katerih so zgrajeni. Ko govorimo o brutalistični arhitekturi, govorimo o estetiki surovega betona, o razkritosti stavb, o lepoti vsega, kar jih sestavlja, ne zgolj fasade. Brutalizem se pravzaprav kaže kot že od nekdaj izmikajoča se idealistična ideja o tem, kako bi tudi življenje lahko izpadlo bolj preprosto: surovo in razkrito.

V tokratni Tolpi bumov bomo prisluhnili novemu albumu švicarske zasedbe YC-CY béton brut, albumu, katerega naslov v prevodu pomeni surovi beton. Gre za relativno mlado zasedbo štirih nadobudnih glasbenikov, ki so pozornost s svojim delom pričeli vzbujati leta 2016, ko so izdali svoj prvi, po imenu benda naslovljeni album. Da jim inspiracije ne manjka, so nato hitro pokazali že v naslednjem letu, ko so izdali svoj drugi album Todestanz oziroma smrti ples, s katerim so se potem tudi podali na turnejo ali dve. V Sloveniji smo jim lahko prisluhnili že dvakrat, lani v Klubu Gromka in pred kratkim v postojnskem Kontejn’rju, kjer pa so predstavljali tudi že svoj zadnji album béton brut, ki je izšel zgolj par dni pred turnejo. Še vedno pa bo zasedbo YC-CY letos moč uloviti tudi na češkem festivalu Fluff, ki bo letos prazoval 20. obletnico, v družbi samih zanimivih zasedb, kot so Leechfeast, Moloch, Thou, Uniform in The Body.

Gre za zasedbo, ki svojo muziko opisuje z oznakami punk, dance, hardcore, noise in ne moremo se ne strinjati, sam zvok je še najbolj v soroden bendom Daughters, Big Black in Joy Division. Od mestoma bolj umirjene ritmike s poudarjenimi basovskimi linijami se muzika brez posebne zadržanosti zlahka nagne proti nepredvidljivosti noise rocka, ki se jasno napaja tudi iz korenin hardcora. Album béton brut vsebuje muziko za vsako priložnost, muziko, s katero z lahkoto opišemo življenje. Album béton brut z lahkoto zajame vsa stanja življenja, vse od vrženosti v svet, v to brezno tesnobe, pa do iskanja manjših radosti. Nič nenavadnega ne bi bilo, ako bi vzporedno z mošpitom obiskovalci njihovih koncertov na drugi strani preprosto plesali, saj je darkwave le korak stran.

Surovo in odkrito kot brutalistična arhitektura, tako se muzika YC-CY skuša približati svojemu poslušalcu. Vokal, ki se skozi celoten album kaže kot opolnomočen glas tesnobe in agonije, ni nič drugega kot osnovni gradnik, slečen lastne fasade, z namenom, da bi izpostavil tisto bistveno, točno takšno, kakršno je. Čemu izgubljati ves ta čas, ki ga ni na pretek, z zakrivanjem in maskiranjem, če je na koncu naš cilj te maske, fasade vseeno odstraniti in objekte v tem smislu očistiti.

YC-CY so zgovorni tudi z naslovi svojih komadov, ne zgolj z zvenom muzike: na začetku albuma se tako srečamo s past, present, future, pa the state of the human body in indescribable space, kar bi lahko razumeli tudi kot oziranje nazaj, k rojstvu. Nadaljujejo z naslovi, ki še najbolj spomninjajo na vseživljenjski napor obstoja, denimo the body & war: a complex relationship ali decolonization & mass consumption, dokler ne pridemo do ključnih vprašanj s skladbama just what is it that makes life so appealing? ter a lifetime to live, a second to die, album pa zasedba dokončno zaokroži z naslovno skladbo béton brut, ki za razliko od vseh drugih skladb vso tesnobo albuma - oziroma, če želite, življenja - dokončno pogasi in zvoku pusti umreti.

To, zaradi česar lahko album béton brut primerjamo z brutalistično arhitekturo, je tudi dovolj dobra izvedba v smislu obdelanosti zvoka in stopnje zapomnljivosti posamičnih delov, zaradi katerih določen komad lahko postane tudi hitič. Torej, ko govorimo o brutalistični arhitekturi in njeni razkritosti, takrat nimamo v mislih nedokončanih hiš, za katere nam je zmanjkalo sredstev, pa jih bomo zato pustili gnit brez fasade, ampak vrhunsko obdelane plasti betona, ki obveljajo za enega bolj estetsko dovršenih objektov. Prav tako je tudi z albumom béton brut: daleč od tega, da bi šlo za skropucalo brez repa in glave, ker bi tako še najlaže opisali vso zmedo življenja, pač pa gre za precizno skomponiran izdelek, ki kljub resnično številnim uporabljenim zvočnim elementom svoje muzike ne prepusti na milost in nemilost srečnim naključjem, temveč od začetka do konca skrbno ljubkuje prav vsak glasbeni element posebej.

Ja, stvari so lahko hkrati razkrite in lepe.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness