Danse Noire, 2024

Dostopnost glasbenih inštrumentov in snemalne opreme je v dvajsetem stoletju v veliki meri pripomogla k porastu naivne oziroma amaterske kompozicije. Večji del žanrov, ki jih poznamo danes, bi bil izgubljen, če ne bi obstajali fizični in kasneje digitalni nosilci zvoka, kljub temu da amaterizem in njegov idiosinkratični potencial lahko predstavljata trn v peti glasbenim kritikom in muzikologom zaradi širjenja glasbe kot discipline v vse smeri naenkrat. Kompozicijski napredek znotraj enega žanra je lahko viden kot nazadovanje v drugem. Tehnike, na katerih je celoten žanr ideološko osnovan, so zgolj etude v drugi smeri. In tisto, kar živi v nekem zamejenem prostoru med jasno strukturiranimi glasbami, je pojmovano kot outsiderska glasba. 

Ta uvod je relevanten za muziko Yikii in njen album Chorion, ki ga obravnavamo v tokratnem recenzentskem terminu. V osnovi ta glasba lahko vzpostavi stik s kakšnim zelo temačnim mjuziklom, kot je denimo film Edvard Škarjeroki, ali pa z drugimi, animiranimi filmi Tima Burtona. Prav tako pa se spogleduje s sodobnim outsiderstvom, ki je po prepoznavnosti ustvarjalcev, kot so Daniel Johnston, The Shaggs in navsezadnje tudi Captain Beefheart, postal kalup za performativnost glasbenega izraza in ne toliko več opisnica pristopa k ustvarjanju. V času poblagovljenja individualnosti in unikatne umetniške identitete je outsiderstvo ideal, po katerem se zgledujejo zasedbe z pomanjkanjem umeščenosti v specifično glasbeno prakso ter spiritualnim in skupnostnim kontekstom, ki ga ta tvori. Cilj je biti ravno dovolj čuden, da izstopaš, toda ne preveč čuden, da se te množice ne ognejo v velikem krogu. 

Outsiderstvo je torej še en parameter, ki ga ustvarjalci v večji ali manjši meri lahko vpeljejo v svoje ustvarjanje. Pri Yikii se outsiderstvo nanaša predvsem na kompozicijo, ki je kljub svojemu zvoku docela premišljena in dodelana tako konceptualno kot tudi produkcijsko. Onkraj muzike se to kaže v prisotnosti ustvarjalke na vseh možnih družbenih omrežjih, kar je danes seveda samoumnevno, po drugi strani pa gre v nasprotju z naivnim romantiziranjem ideje, da moraš samo ustvarjati čim bolj iskreno glasbo, biti ti, in slej ko prej te bodo ljudje odkrili. In potem ko te odkrijejo, lahko opravljaš intervjuje, v katerih tarnaš nad svojo popularnostjo in dejstvom, da so te odkrili. Ker delaš dobro muziko predvsem in samo zase. 

Kljub izjemno individualističnemu pristopu do kompozicije se Yikii vsaj ne pretvarja, da gre za kaj drugega. Glasbo si v obliki, kot jo slišimo na albumu, težko predstavljamo izvedeno v živo in tudi nikjer na internetu ne najdemo posnetkov, ki bi ponudili kakšen vpogled v to. Funkcija glasbe torej ni, da spremlja skupnostni moment, v katerem bi se ideje v glasbi lahko udejanile skozi interakcije med poslušalci. Nima niti plesne funkcije. Gre zgolj in samo za introspektivno kompozicijo brez referenčnih točk v preteklosti ali sodobnosti. Seveda lahko najdemo zvočne podobnosti z glasbami, toda manjka podobnost ali pa nadgrajevanje kakršnekoli obče glasbene misli. 

S tem se krog sklene in outsiderstvo potrdi. Izoliran pristop, zgrajen na dostopnosti in kvaliteti digitalnih inštrumentov, omogoča idiosinkratično robnost Yikii, za katero bi lažje rekli, da je umetnica kot pa specifično skladateljica ali glasbenica. Glasba nastaja v vakuumu njenega studia, vendar pa v vakuumu posameznih studiev zagotovo nastaja tudi vsaj 70 odstotkov glasbe, do katere lahko dostopamo danes. Yikii pri tem s svojo kompozicijo in persono nedvomno izstopa. Uspelo ji je namreč ujeti izmuzljivi položaj med poznanim in tujim, med das unheimliche in pustiti se odkriti.