YNGFirefly: Anoy

Recenzija izdelka
24. 12. 2020 - 19.00

Beton Records, 2020

 

Ko se je kmalu po izidu odmevne Mitotove plošče Bratstvo in estradstvo ob koncu leta 2017 začelo govoriti o tem, da Urban Senekovič alias YNGFirefly, ki je za omenjeno ploščo narezal večino beatov, pripravlja solistično ploščo, smo nekateri po tihem upali na nekaj takega, kar mladi mariborski beatmaker in producent zdaj ponuja s ploščo Anoy. Ampak stvari so morale najprej dozoreti, nenazadnje je Senekovič takrat dopolnil šele šestnajst let in je šele začenjal razširjati svoja glasbena obzorja. Njegov naslednji korak je bil zato logičen; raje kot da bi se takoj začel preizkušati v žanrih, ki jih še ni imel časa zares raziskati, je začel ustvarjati senzibilne EDM-ovsko trapovske beate, podobne tistim, ki so jih takrat klepali njegovi priljubljeni producenti. Prednost tega, da se je stilsko zadrževal v okvirjih, ki jih je dobro poznal, je bila seveda ta, da je kot začetniški beatmaker tako točno vedel, kaj dela prav in kje ima rezerve, to pa je pridno nadgrajeval z vsako novo ploščo oziroma mikstejpom. Potem ko sta se tako izvrstno ujela na plošči Bratstvo in estradstvo, je vzporedno začel poglabljati še sodelovanje z Mitotom, se začel uveljavljati kot didžej, letos pa se je v vlogi emsija preizkusil še z novim kolektivom Travnik, ki ima potencial za to, da si v prihodnosti morda obuje čevlje Tekochee Kruja. Ja, Senekovič si je v kratkem času nabral ogromno raznoterih izkušenj, velik del teh pa je, predvsem s tehničnega vidika, mojstrsko uporabil pri plošči Anoy, s katero najbolj pogumno do zdaj izstopi iz svojega comfort zona.

V košarkarskem žargonu bi lahko rekli, da se Senekovič igre loteva na pravilen način, brez bližnjic, s trdim delom in z osvajanjem producentskih fundamentov. Je pa pri tem ključno vlogo odigral tudi njegov nesporen talent, ki so ga zgodaj prepoznali tudi uveljavljeni producenti, denimo še en Tekochee Krujevec Šuljo, s pomočjo katerega je Senekovič spoznaval delo s sodobnimi studijskimi orodji in raziskoval možnosti, ki jih ta orodja ponujajo. Prav njegova tehnična podkovanost, za katero se zdi, da jo ima zdaj že v malem prstu, je tudi eden od tistih elementov njegovega ustvarjanja, ki se ga upravičeno izpostavlja ob vsaki njegovi novi plošči. In nič drugače ni zdaj s ploščo Anoy, pri kateri je svojemu že preizkušenemu arzenalu studijskih domislic dodal še kopico novih. Toda kljub temu, da se plošča sliši kot showcase tehničnih trikov, ki jih je Senekovič osvojil v minulih štirih letih, so to najprej sredstva za to, da z njimi udejanja svojo glasbeno vizijo. Pri tem je zanimivo, da se je tokrat, menda prvič, odločil posneti stilsko zaokroženo ploščo. Zanimivo zato, ker je plošča z izjemo par konceptualnih skitov v celoti instrumentalna, kar je, sploh pri radovednejših producentih na začetku njihovih karier, pogosto priložnost za to, da brez omejitev pokažejo svoje eklektične okuse. Senekovič se je tukaj samoomejil na križanje hiphopa in elektronike, vse skupaj pa je koherentno povezal predvsem z izborom zvokov, ki so eden od presežkov plošče in hkrati povod za njen naslov. Tega lahko razumemo kot nekakšen ironičen odgovor tistim, ki so se jim novi komadi zdeli tečni, celo neposlušljivi, toda brez skrbi – plošča je vse prej kot annoying. Še več, če vam je tovrstna glasba blizu, boste v Anoyu morda slišali celo najboljšo elektronsko beatovsko ploščo po Šuljovem Scrap Metalu, ki je prav tako izšel pod okriljem Beton Records.

Zaključni, čeprav ironično naslovljeni skit Kdo bo te to poslušo če je kuj neki experimentalni bullshit, da vedeti, da si je Senekovič privoščil več ekscesov kot na prejšnjih ploščah. Kar pa ne pomeni nujno, da gre za eksperimentalno ploščo, vsaj ne v običajnem pomenu. Ne gre za eksperimentiranje v smislu “obračal bom gumbe in videl, kaj se zgodi”, temveč za dobro premišljeno, radovedno raziskovanje specifične estetike, močno vezane tudi na tehnične domislice in zmožnosti. V slabe pol ure boste težko slišali več avanturističnega vijačenja debelih, klubskih basov, sestavljanja in razstavljanja melodičnih elementov ter vrhunske sinteze osupljive, barvite palete zvokov, kar je s kalejdoskopsko naslovko lepo grafično upodobil tudi Dorijan Šiško. Ta je, podobno kot Senekovičeva glasba, na prvi pogled videti precej kaotično, toda šele, ko jo pogledaš od blizu, se počasi začnejo razkrivati detajli, ključni za razumevanje celostne podobe. Ja, Anoy je precej zahtevna plošča, še posebej za poslušalca, nevajenega podobnih muzik, kar pa ne pomeni, da je naporna. Senekovič to spretno prepreči z igrivostjo, izvrstnim občutkom za gruv, ki vrhunce dočaka v izjemnem križanju starošolskih hiphoperskih brejksov in sodobne trapovske produkcije, ali pa že s samim karakterjem izbranih zvokov. V spremnem tekstu je morda nekoliko nerodno zapisana referenca na IDM, ki je v resnici glasba iz nekih drugih časov, predvsem pa iz povsem drugačnega miljeja. Senekovičevo mesto je namreč nedvomno v sredini sodobnih, stilsko neobremenjenih elektronskih producentov in beatmakerjev, ki znajo na eni strani narediti najbolj zapeljiv trendovski bonbon za širše občinstvo in na drugi strani drzen in radoveden komad, ki odpre usta celo največjim avantgardnežem. Kaj bo šele, ko bo imel za sabo prvih pet let ustvarjanja …

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness