YO LA TENGO: FADE

Matador, 2013

Ameriški trojec Yo La Tengo uspešno pluje proti tridesetletnici svojega obstoja. Zavidljiva kilometrina in prav tako zavidljiva diskografska bera zbujata kar rahlo strahospoštovanje pred seciranjem njihovega trinajstega albuma Fade, ki je uradno izšel dober teden dni nazaj pri njihovi, lahko rečemo kar matični založbi Matador. Najprej zato, ker se zdi, da trojec sploh nikoli ne zgreši, konsistentnost kvalitete njihovih izdelkov je kar zastrašujoča, četudi imajo tudi Yo La Tengo seveda boljše in slabše momente. Tako lahko v njihovi diskografiji kot vrhove izpostavimo albume Painful, I Can Hear the Heart Beating as One, I'm Not Afraid of You and I Will Beat Your Ass in Popular Songs. Po eni strani vedno veš, kaj boš dobil od Yo La Tengo, a vseeno ne delujejo na prvo žogo. Predstavljamo si, da bomo slišali s popom spogledujoče se melodije z lepimi aranžmaji in harmonijami, slišimo tudi božajoča glasova Ire Kaplana in bobnarke Georgie Hubley, vemo, da bo glasba najbrž melanholična, a ne mračnjaška. Vse to predpostavljamo, a ko poslušamo album Fade, se najprej zdi, da vse zveni nekako podobno in da se nekam čudno vleče. Spomnimo se na to, kako zelo se je vlekel prejšnji album iz leta 2009 Popular Songs, razmišljamo naprej in na misel nam pade, da se je tisti album po nekajkratnem poslušanju spremenil v samo krasoto. Nič, album Fade poslušamo še enkrat in počasi se začne lepota kazati tudi iz njega. Ugotovimo, da poslušamo preprosto čudovit album, ki ni ne predolg ne prekratek, ki ima lepo zaokrožen dramaturški lok in ki nam ponuja tiste Yo La Tengo, ki jih že poznamo in ki nas pogrejejo tako kot topel čaj v mrzlem zimskem večeru.

Yo La Tengo nam na albumu Fade ne ponujajo nič novega, drznega ali začinjenega z eksperimentom. Ampak zakaj bi pa morali? Ali ni umetnost tudi v tem, da znaš inovativno reciklirati nekaj, kar si že naredil? Če se lotimo analize albuma, nam najprej nariše nasmeh na usta prvi verz prvega komada Ohm, ki pravi:
''Sometimes the bad guys go right on top
Sometimes the good guys lose
We try not to lose our hearts, not to lose our minds''

Kako zelo se prileže ta življenjska resnica v teh protestnih časih. Še bolj simpatično pa je, ker je zapakirana v spevno melodijo. Yo La Tengo se na albumu Fade držijo radiu prijaznih dolžin komadov in ne zapadajo v daljša jammanja, tako je samostojnih kitarskih delov manj kot prej, izstopa le npr. uvod v komad Stupid Things in pa komad I'll be Around. Produkcijo so tokrat prvič prepustili veteranu Chicaške scene Johnu McEntireu (ki je produciral tudi bende, kot so Tortoise, Sea and Cake, Gastr del Sol, itd.). Težko je izpostaviti katero od kompozicij, saj se prav vse ob pozornem poslušanju pričnejo drenjati na vrhu lestvice najboljših komadov z albuma Fade.

Yo La Tengo so eden redkih bandov, ki po skoraj tridesetih letih delovanja ne razočara, in eden tistih bandov, ki jih bomo najbrž poslušali še takrat, ko bomo tudi sami ostareli in nas bo življenja neizprosna sila, kot bi rekel Dane Zajc, odpeljala kdo ve kam.