Young Echo, 2018

Tokrat osrednji recenzentski termin posvečamo drugi dolgometražni izdaji 11-članskega bristolskega kolektiva Young Echo, izvorno leta 2010 vzpostavljenega glasbenega podcasta, ki je kmalu prerastel prvotno namembnost. Za podrobnejši vpogled v njegovo delovanje vam priporočamo leto in pol staro oddajo DJ Grafiti, v kateri ga je detajlno predstavil kolega Goran Kompoš. Gre za nekakšno razsrediščeno celico bristolske post dubstep generacije producentov in MC-jev, skupaj 11 ljudi, ki je s kolektivnim prvencem Nexus iz leta 2013 nakazala zvočne smernice takratnega britanskega elektronskega in eksperimentalnega podtalja. Ekipo tvorijo producenti Jabu, Vessel, Kahn, Neek, Ishan Sound in Ossia ter MC-ji Manonmars, Rider Shafique, Chester Giles, Bogues ter Jasmin, na različnih področjih in pod različnimi psevdonimi aktivni ustvarjalci, sicer znani tudi s projektov Gorgon Sound, FuckPunk in drugih.

Čeprav pri mapiranju zvoka nekega kraja oziroma regije hitro zapademo v klišeje in istorečja, pa lahko v opusu kolektiva neposredno opazujemo spajanje vplivov več kot tridesetletne dediščine eklektične bristolske glasbene kreativnosti. V nedavnem prispevku za revijo The Wire je kolektiv izpostavil rabo označevalca bristolski zvok za opis njihovega zvoka in ga definiral kot (še) nerazrešeno debato. Zanimivo pri formulaciji bristolski zvok je, da se esenca definicije skozi čas pravzaprav ni spremenila, spreminjali so se zgolj njeni nosilci in glasbene forme, v katere je bila inkorporirana. Kakor je zapisal Peter Webb, naj bi bristolski zvok posedoval nekakšno poživljajočo mrakobnost, radostno melanholijo … metaforično igro svetlobe in teme. Tovrstne dihotomije lahko opazujemo v opusih lokalnih eksperimentalnih post punk zasedb iz osemdesetih, recimo The Pop Group. Do pravega izraza in dokončnega utelešenja pa je prišlo predvsem v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih. Takrat se je skozi fuzijo omenjene post punk kreativnosti, zgodnjega hip hopa in za mesto ključne dub/reggae skupnosti z oblikovano soundsystem kulturo formiral eden ključnih popkulturnih fenomenov 90. let, danes znan kot trip hop, z imeni, kot so Massive Attack, Tricky in Portishead, na čelu. Zanje lahko rečemo, da so bili predvsem obrazi, ki so ta zvok predstavili širši globalni javnosti, pri njegovi genezi pa so ključno vlogo odigrali singli manj znanega dvojca Smith & Mighty iz poznih osemdesetih.

V genealogiji bristolskega zvoka pa je po drum'n'bass fazi z imeni, kot je Roni Size, na čelu nove tektonske premike predstavljala dubstep faza med letoma 2005 in 2009. Pinch, Peverelist in Appleblim so v svojih produkcijah ustvarili stičišče dediščine britanske plesne ter seveda soundsystem kulture. Zaradi pretirane popularizacije in razpršitve v različne podscene je bristolski dubstep po letu 2010 izgubil zalet. Številni producenti so takrat napravili tranzicijo od standardiziranih 140 bpm produkcij proti bolj tehnoidnim in houserskim odvodom in tako ohranili svojo pozicijo na sceni. Kljub izgubi popularnosti in odmevnosti bristolskega zvoka je scena, čeprav bolj zmerno, cvetela tudi po letu 2013. Na čelu aktualnega bristolskega zvoka tako nedvomno stojijo založbe Livity Sound, Idle Hands, Timedance, Bokeh Versions ter seveda kolektiv, založba, radijska platforma in ekipa prijateljev Young Echo.

Njihova istoimenska dolgometražna izdaja premore vse značilnosti dediščine dub/reggae/dancehall muzik, tako v smislu duberskih produkcijskih tehnik kot v fokusu na fizičnosti basov v kontekstu žive klubske izkušnje. Prav toliko pa sta v ospredju tudi zapohana, v dim ovita atmosferičnost, vzpostavljena skozi muzike njihovih triphoperskih predhodnikov, ter eksperimentalni beatmakerski etos, ki posega po čistem hrupu, dromljanju, terenskih posnetkih in nekonvencionalnih manipulacijah zvoka. Značilna za Young Echo je prav ta razsrediščenost koncepta, odsotnost hierarhije in odpoved avtorstvu. Posledično ne moremo prikriti presenečenosti nad koherentnostjo nabirke kar 24 produkcij, ki se za razliko od predhodnika Nexus, z izjemo bangerjev Bigger Hands in Wicked Ones, povsem odmikajo od klubskih kontekstov in v ospredje postavljajo idejo zavestnega oziroma t.i. globokega poslušanja. Vendarle je mogoče pri posamičnih komadih izpostaviti različne vplive različnih producentov. Naletimo na koketiranje z grimeom, ki pa se tako v upočasnjenem flowu kot v psihedeličnih, počasni kotalečih se beatih in razglašenih basih oziroma v komadu Wolfe celo v instrumentalni podlagi brez ritma, precej razlikuje od template, formulaičnih grimeovskih produkcij. Na albumu naletimo tudi na koketiranje z grobimi, močno distorziranimi kovinskimi beati v liniji estetike projektov Dälek in .clipping. Mnogo je tudi momentov svojevrstno melanholičnih nojzerskih in dronovskih manipulacij a la Aaron Dilloway, denimo v delih Oh, Won't You in Baron, mnogo v povsem svojo patino preoblečenih semplov a la Eric Copeland, recimo v uverturi Never in komadu Nothing. Flow MC-jev in vokalistke Jasmine variira od resnobne spoken word dikcije, denimo v dancehall sirenam posvečenem komadu Rocksteady, preko croonerske vokalizacije v slogu Kinga Krula v komadu Sedate Private pa do nekakšnega alter popa v stilu Lane Del Rey z lovers rock emulacijo Here.

Zapohana lepota pričujoče nabirke mnogostranskih produkcij iz lastnih in skupnih opusov enajstih posameznikov se tako skriva prav v odprti formi posamičnih komadov, ki so pogosto zgolj fragmenti idej, puhteči momenti bežne navdahnjenosti studijskega seanse ali instrumentalnega jama. Na skeletu, zgrajenem okoli skupne ljubezni do dancehalla oziroma roots reggaeja, je kolektiv skozi odprt ustvarjalni proces formuliral svojo idejo introspektivnega zvoka bristolskega podzemlja, ki premore vso mnogoplastnost in kompleksnost lastnih korenin. Oziroma, kot je kolektivov ustvarjalni etos pri pripravi odfukanih podcastov od leta 2010 dalje formuliral Amos Childs: »It's more reflective of what it's really like to be alive. No one is serious all the time. Nothing is shit all the time. Nothing is great all the time.«