Young Jesus: Welcome to Conceptual Beach

Young Jesus: Welcome to Conceptual Beach

Recenzija izdelka
3. 9. 2020 - 19.00

Saddle Creek, 2020

 

Četudi so tisti najtoplejši dnevi že mimo, si bomo v nocojšnji Tolpi bumov privoščili malo poletnega sanjarjenja. Zaprite torej oči in si zamislite brezmejno domišljijsko plažo neskončnih idej in konceptov, kjer se vse osebnostne imperfekcije in ranljivi drobci samopodobe zlivajo v spiralo katarzičnih umetniških kreacij. Kar simpatično, kajne?

John Rossiter, kitarist, vokalist ter idejni vodja benda Young Jesus, kot takšno plažo opisuje svojo notranjo pokrajino, kamor se zateče, ko čuti potrebo po čustveni varnosti in udobju. Z novo izdajo benda, Welcome to Conceptual Beach, pa razširja osebno cono udobja in odpira vrata svojega umetniškega paradiža tudi idejam svojih glasbenih kolegov.

Young Jesus so že z istoimenskim prvencem in njegovim naslednikom The Whole Thing Is Just There dokazali, da so zasedba, katere glasbeni razvoj je zagotovo vredno spremljati. Njihova glasba se vrtinči v izrazito ekspresivnih post- in mathrockovskih sunkih ter je primerljiva z godbami bendov, kot sta denimo American Football in The National, pa tudi z zgodnjimi Modest Mouse ali morda celo poznimi Talk Talk. Že od začetka pa gre pri Young Jesus za precej pisane glasbene izraze, domiselno prepleskane s segmenti raznovrstnega improvizacijskega igračkanja. Ta preplet improvizacije in bolj tipičnih pesmopisemskih struktur je na prvih dveh ploščah na trenutke mogoče izpadel nekoliko prenagljeno, a ravno ta odnos se na novem albumu lično in zgledno izkleše. Zdi se, da je bendovo kolektivno ustvarjanje na umetniški plaži Johna Rossiterja umetniško sinergijo in natančnost zasedbe poneslo na opazno višji nivo.

V uvodnem komadu Faith nam dobrodošlico voščijo vokalne melodije, poplavljene z eksotičnim autotunom, ki jadrajo na valovih živahne in radožive kitarsko-bobnarske instrumentacije. Ko pa je ta blago presekana s čistimi, zasanjanimi akordi električne kitare, zazveni frontman John intimneje kot kadarkoli prej. Njegov glas začne močno spominjati na Jeffa Buckleyja in njegove ganljivo čutne speve, kar se na albumu zgodi še večkrat. Zatem pride komad Pattern Doubt, ki verjetno še najbolj prepričljivo naslika bendovo plažo konceptov. Zares poletna tonaliteta, v bendovi diskografiji prvič slišani vetriči saksofona ter utekočinjeno notno slapovje klavirja nam odsev pekočega sonca v morju že skoraj realistično naslikajo pred očmi.

Na novem albumu Young Jesus improvizirajo precej drzno, tudi z izrazito abstraktnimi in disonančnimi nagibi, a vedno ohranjajo izvrsten občutek za glasbeno ravnotežje. Osrčje komadov je vedno jasno in improvizacijski izseki nikoli ne uidejo v skrajnost. Vedno se le spretno odvrtijo od središčne točke komada in se na enak način tudi vrnejo nazaj. Dialog med instrumenti je tako poln prostranih idej in zamislic, konstrukcije komadov pa so dosledno čvrste in precizno izpiljene.

Izstopajoča intimnost besedil je prijetno skladna z vedrimi vokalnimi harmonijami in splošnim smislom za melodijo Johna Rossiterja. V komadu (un)knowing John izpostavlja pomembnost sprejemanja neznanih in nepredvidljivih delcev prihodnosti, ki nas pogosto puščajo negotove. V Root and Crown pa denimo opeva ranljivost posameznika in to, kako je za osebnostni razvoj ključno, da smo glede nje odkriti z drugmi, predvsem pa sami s sabo. Nasploh imajo besedila na albumu zanimiv terapevtski priokus, saj se z njimi vsakdo zlahka poistoveti. John se dotakne tem, o katerih je tudi z najbližjimi ponavadi precej težko, včasih pa celo nemogoče komunicirati. Dejansko bi lahko rekli, da poslušalska izkušnja deluje kot topel in razumevanja poln prijateljski pogovor.

Verjetno najimpresivnejšo kompozicijo na albumu pa slišimo ob samem zaključku v komadu Magicians. Bend si tu da največ duška do sedaj. Razposajeno, a pazljivo se igra s spremembami v ritmu in dinamiki, ob samem zaključku, po suspenzu, ki ga ustvari šepet Johna Rossiterja, pa aranžma dovrši z enovito godbeno erupcijo, ki po tako čustveno nabiti poslušalski izkušnji učinkuje prilično katarzično.

Za poslušanje tako izrazito intimne glasbe je vsekakor potrebno ustrezno razpoloženje. Sentimentalni kitarski rifi, še posebej pa izstopajoče, emotivne vokalne melodije, lahko včasih izpadejo osladno in s tem nevabljivo. To pa nikakor ne zanika dejstva, do so Young Jesus svojo diskografijo dopolnili z najbolj dodelanim izdelkom do zdaj. Če bo ta mlada ameriška zasedba nadaljevala s takšnim ustvarjalnim zagonom, nas gotovo čaka še kar nekaj navdušujoče glasbe.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.