Tru Thoughts, 2013

Oregonski Youngblood Brass Band se sredi brassovskega revivala po nekajletnem diskografskem premoru vračajo z novim albumom „Pax Volumi“. Njihova rast od manjših k večjim založbam je kulminirala k temu, da so novo ploščo zaplodili pri precej eminentni beatovski založbi Tru Thoughts. 

Zasedba je v dobrih 15 letih delovanja pod tem imenom posnela 5 dolgometražcev, zadnjih nekaj let pa se je bolj kot s širjenjem lastne diskografije definirala kot odlična živa zasedba, ki z odrskimi nastopi in kilometrino vse bolj pridobiva tudi glasbeno širino. 

Ob nekakšnem revivalu trobilno-pihalnih zasedb, kakršne so recimo Soul Rebels, Hot 8, Brassroots in Hackney Colliery Band, ki so pred kratkim nastopili v Murski Soboti, Youngblood Brass Band ostajajo najpomembnejše ime brassovskega gibanja. Pleh bandarji še vedno prisegajo na mešanico mnogoterih glasbenih žanrov, v osnovi pa izhajajo iz tradicije neworleanškega pleharjenja, ki ustvari dovolj prostora tudi za klepetajočega raperja. Spoj navzven nezdružljivega vase vtke tudi jazz, improvizacijo, punkovski etos in aranžmajsko strnjeno gmoto, ki so jo fantje poimenovali riot jazz.

Novi album so razdelili na dva dela. V prvih petih kompozicijah se soočamo z raznoraznimi menjavami ritmov in melodij, veliko več je poudarka na ritmičnem, bobnarskem delu, trobila in pihala pa prihajajo dokaj premišljeno - iz drugega plana. Poudarek je bolj na raperskih vložkih enega od dveh glavnih imen zasedbe D. H. Skogna in hiphoperski komponenti z udarnimi bobni, ki se steka v fuzijo jazza, soula in funka s himničnimi začetki in militantnimi beati. Problematičen del zgodnjih kompozicij je predvsem v raperskih vložkih, ki so sicer bolj kot ne ozaveščene narave, a je samo rapanje v najboljšem primeru povprečno, monotono, z nekaj malce jeznejšimi vložki, ki občasno spomnijo na verbalne akrobacije Zacka de la Roche, pa verbalni del še dodatno zbledi. Uvodne kompozicije sicer ponudijo nekaj beatboxa, silovitih in zanimivih, mestoma celo nenavadnih prehodov, a jih brezpredmetne in polomljene raperske eskapade vlečejo v nekakšen pat položaj.

Drugi del, sestavljen iz poslednjih sedmih skladb, je veliko bolj muzikaličen in na srečo ne vsebuje raperskih vložkov. Črpa iz zapuščine mnogih črnskih žanrov, filmske dramatike, ponudi nekaj krepkega jazzovskega muziciranja, nekaj zanimivih solaž in celo latino ritmov, zraven pa še priredbo Chake Khan. Ta del je glasbeno bolj klasično brassovski, ponuja nekaj sinkopiranih koračnic, malenkost improvizacijskih momentov in močno stoječih tolkalnih delov, okrog katerih se plemenitijo ostali zvoki. V ospredje je postavljena trobilna linija, glasba je bolj udarna, zato pa veliko odločnejša. Trenutke slave pregovorno pobirajo deli, kjer do izraza pride zvok inštrumenta, ki je definiral godbo zasedbe, in sicer suzafona. Drugemu delu morda lahko očitamo malenkost preveč veseljačenja in nekaj malce manj dodelanih aranžmajev, kljub temu pa gre za ekstatično, premišljeno in sijajno sozvočje etikete klasične pleh godbe ter neke svojstvene, ekspresivne, raziskovalne muzike.

Youngblood Brass Band so na svojih začetnih ploščah veliko bolj izhajali iz okolja hiphopa, ki se je nekoč zdel v njihovi glasbi precej unikaten. Z novim albumom poskušajo iti še korak dlje, a se vsaj v začetnem delu zdi, da je vse skupaj ustvarjeno malce pretrdo, tako rekoč na silo, ob koncu, ko za vokal ni več mesta, pa ponudijo veliko bolj filingaško glasbeno doživetje, s pravcato noto neworleanškega funk, r & b in jazz uličnega zvoka. No, fantje bolj kot na ploščah oživijo v odrski, koncertni podobi, o čemer se bomo imeli možnost po treh letih znova prepričati na sobotnem koncertu v Katedrali Kina Šiške, kjer se boste lahko prepričali o njihovih sposobnostih.