YUSEF LATEEF, ROSCOE MITCHELL, ADAM RUDOLPH, DOUGLAS R. EWART: Voice Prints

YUSEF LATEEF, ROSCOE MITCHELL, ADAM RUDOLPH, DOUGLAS R. EWART: Voice Prints

Recenzija izdelka
4. 11. 2013 - 19.00

Meta, 2013

 

Četverica, ki je pod naslovom Voice Prints letos izdala pred petimi letimi odigran ameriški koncert, predstavlja staroste sodobne improvizacije, navdahnjene, a ne več vselej zvedljive, na jazzovskih tradicijah. Srečanje je zagrešil saksofonist in flavtist Douglas Ewart, ki se mu na različnih tolkalih in zvočilih pridružuje Adam Rudolph, slavljen predvsem zaradi svojega zgodnjega vmešavanja različnih kulturnih tradicij v jazzovsko komponiranje, s čimer ga nekateri pisci omenjajo kot pionirja 'svetovne' glasbe. Tu sta še pihalca Yusef Lateef in Roscoe Mitchell. 

Kar namigujeta vsaj imeni slednjih dveh, to je tudi dejanski vtis ob poslušanju pričujočega posnetka. Kvartet namreč deluje kot orkester v velikem zamahu, čemur v prid ne govori toliko faktično število instrumentalistov, pač pa pristop, ki igro vsakega posameznika razpenja med množico instrumentov. In če naj imena na kaj namigujejo, imamo s tem v mislih predvsem novo muziko, ki so jo po prvem, 'herojskem' valu free jazza spočeli predvsem v Čikagu delujoči glasbeniki, združeni v asociacijo AACM. Mnoštvo zvokov in instrumentov, obilica možnih etničnih referenc – pri čemer pa ravno to slednje od ideologije multikulturnosti odmikata predvsem želja po igranju glasbe in sledenju zvoku, navadno mitično zapisanem kar z velikim s: Sound. S sredstvi, ki so mnogo bolj postavljena v svoj zgodovinski trenutek, ki ga je ustoličila predvsem jazzovska improvizacija, a hkrati tudi z odmikom od le-te. Saj nemara ravno poudarjanje Zvoka želi razglašeno mejo med kompozicijo in improvizacijo zavreči kot posledico neke druge tradicije in predvsem igrati.

Ob tem se pogosto dogaja, da ravno nek dvojni odnos do tradicij – po eni strani preraščanje, po drugi umeščanje – zaznamuje mističen ali kar magičen odnos do zvoka, ki pa je mimo osebnih mitologij posameznih glasbenikov nazadnje prepuščen le poslušalčevi izkušnji. Drug vtis, na katerega namiguje tudi naslov plošče, pa prepušča različne med-medijske asociacije, v katerih se denimo komponiranje skozi improvizacijo posluša kot slikarsko delo. Ta namig pa je lahko precej bolj indikativen, če ob časovno razsežnost glasbe postavlja njeno prostorsko komponento kot možen, če ne kar poudarjen pristop k poslušanju. 

Voice Prints tako prinaša štiri kose, ki jih lahko razumemo kot dele celote ali kot posamezne kompozicije – drugo, Sound Search, kljub indikativnemu naslovu zaradi dolžine posnetka prepuščamo, da izzveni le kot podlaga temu branju. Naslovna skladba Voice Prints, ki predstavlja prvo polovico celotnega posnetka, na primer že ponuja pričakovanje nekakšnega dramatičnega razvoja ob stopnjevanju ali razreševanju napetosti. A ko se nežnemu uvodu flavte z neko nakazano melodijo pridružijo cingljanje tolkal in postopoma še zvoki različnih pihal, se prej kot dramska linija v času zarisuje prostorska dimenzija, četudi nas sama igra ne vrača na ista mesta. Voice Prints veliko prej obuja zvok tistih kompozicij Art Ensemble of Chicago, ki jih običajni radijski repertoar nujno izpusti, a sodijo verjetno v glavnino prej omenjenih tradicij. Nekakšne spokojnosti dela tako ne vrže iz tira niti solo na kongah ob prvi tretjini Voice Prints, ki mu v nekem trenutku obratno pihala dajejo njegovo globino. Tu pride v ospredje še prvi del naslova, s katerim se igra dveh saksofonov ob kongah prelevi v vtis govora, ki najprej le slavi neko mnoštvo glasov, šele ob koncu pa se to povzdigne v enotno, neharmonično klicanje. 

Morda je zanimivo postavljanje daljših kosov ob zaključna dva, krajša Harpers Ferry in Morning Moves, ki nazadnje predstavita nekoliko drugačno sliko. Harpers Ferry je ekspresionistična miniatura, ki najprej daje vtis postopnega grajenja, a se vpadi klavirja in saksofona v drugem delu raje umaknejo v odzvanjanje in slednjič v poudarjanje tišine. Morning Moves pa po izpuščenem kosu Sound Search vpelje vokal, ki ob tihem momljanju, dolgih tonih in umirjenem ritmu vendarle prevesi ploščo Voice Prints v sicer nenavadno, a tudi pomirjajočo harmonijo. Nekakšno nasprotje klicanju ob sredini plošče, ki bi mu pisec tega teksta veliko raje dal prednost, od katere pa se pričujoči kvartet očitno umakne in zaključi s svojim drobnim hvalospevom mistični lepoti.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.