Warp Records, 2020

Razvoj prepoznavnega glasbenega izrazja navadno terja dolgotrajen output in veliko ustvarjalnih šumov. Še toliko bolj to velja za tiste, ki se, kakor osrednji lik današnje Tolpe bumov, radi spogledujejo z mnogimi stili. Pop ekscentrik Yves Tumor s svojim tretjim albumom tako odločno nadaljuje zastavljeno pot pisanja hitov. Po čislanem dolgometražcu Safe in The Hands of Love, na katerem je v letu 2018 v ubrano celoto uspešno skrčil svoj razpon raznoterih glasbenih vplivov, ta misteriozni umetnik svoj slog nadalje pili pod okriljem priznane britanske založbe Warp Records, pri kateri je v začetku meseca izšla plošča Heaven To A Tortured Mind. 

Dan pred izidom albuma je na svoji strani na YouTubu javnosti ponudil trippy teaser za plato. Ta je s sekvenco nepovezanih prizorov Tumorja v raznih aktih in stilih vizualno ponazoril vzdušja in razpoloženja, ki dobijo na plošči svoj zvočni prevod oziroma izvor. V tem video kolažu kontekstualni okvir ponazarja prizor na kavč zleknjenega zamišljenega Yvesa, ki si podpira glavo in boža spečega sivega šnavcerja, medtem ko gola temna figura v ozadju odsotno zre skozi okno. Sceno preseka nekakšen poton v podtalje, kjer Tumor vlada, zamaknjen in bogato okiten kot dekadenten afriški kralj ... Sprehodimo se še mimo serije drugih prizorov, ki v določenih trenutkih vežejo bežne asociacije na modno zapuščino preminulega Alexandra McQueena in kulminirajo v osrednjem prizoru ljubezenskega akta Tumorja s samim seboj, prizoru, ki zaseda tudi naslovnico albuma. V preteklih Tolpah smo že pisali o shizofreni naravi ustvarjalnosti tega umetnika s pravim imenom Sean Bowie. Gre za avtorja številnih vzdevkov in z njimi povezanih zvočnih preobrazb, ki pa pred javnostjo ostaja precej zadržan in enigmatičen. Pa vendar Yves Tumor, precejšnji anonimnosti navkljub, v veliki meri tudi skozi številne vizualne preobrazbe, od neulovljivih eteričnih bitij, favnov, do spogledljivk in nenazadnje provokatorja, že dobiva mitični pridih.

V primeru Yvesa Tumorja je torej vizualno tesno povezano z glasbenim in z enako intenzivnostjo se v zadnjih štirih letih njegovih samostojnih izdaj pod tem psevdonimom določena ikoničnost vedno bolj krepi tudi v njegovem zvočnem izrazu. Pri tem gre za nazaj zazrto združevanje raznolikih žanrskih svetov, z vizijo pretapljanja preteklosti pa Tumor zre tudi v to, kar naj bi bil relevanten glasbeni izraz popa sedanjosti. Če se je na zadnjem albumu Safe in The Hands of Love izkazalo, da najbolj izpovedni momenti albuma izkazujejo temačno in ostro samodestruktivnost, nas na Heaven To A Tortured Mind upravičeno zanima, kako si je Yves Tumor zamislil svoja nebesa. Ta se slavnostno in zmagoslavno že v uvodnem singlu Gospel For A New Century odprejo z nostalgičnim hiphopovskim vzorcem trobil, ki se na koncu zločesto izkrivi ter morbidno, a zelo okusno skali siceršnji groove v začetku enega izmed albumskih vrhuncev. 

Vsebinsko in razpoloženjsko omenjeni Gospel žene vzvod odločnosti, s katerim samozavestno zatrjuje: ‘I think I can solve it / I can be your all’, podoben moment pa nosi tudi v sedemdeseta zazrt single Kerosene!. Na tem soulovskem komadu z gostujočim vokalom Diane Gordon in nenadejano sirupasto kitarsko linijo je kameleonski protagonist prepričan, da je lahko karkoli - ‘I can be anything you need’. Na prijetno zamaknjenem, starošolskem komadiču Romanticist bodo privrženci Ariela Pinka vsekakor prepoznali sledove njegove hipnagogije, ki se proti zaključku skozi šum prerodi v začetne hrupne zabrise in ognjemete skladbe Dream Palette. Ta se postopoma razvije v udarno ljubezensko skladbo s precej vpadljivimi vokalnimi vložki Julie Cumming. Sledi glamrockovski komad Super Stars, ki poskrbi za očarljiv moment albuma, na katerem lepo zaživi Yvesov falzet. Edini grozljivejši trenutek, ki bi se lahko približal kompoziciji Hope in Suffering s predhodne plošče, je zaznati na darkwavovski Folie Imposée, v kateri temačnost ni potisnjena na stran, pač pa se prosto izrazi tudi v besedilu, skozi katerega pronica avtorjeva mazohistična narava.

Nebesa za trpeč um na aktualni plošči večinoma sestojijo iz pozitivnih sentimentov, ki zaradi pridušene, ponekod rahlo zamazane, zastrte produkcije ustvarjajo vtis fantazij. Yves Tumor tokrat še nadgrajuje svoj očitni talent za hitopisje, še vedno pa se mu - v odsotnosti temnih prezenc in v prisotnosti spečih zveri - porajajo fragmentirane ideje, ki ostajajo na stopnji nastavkov. Za primer naj omenimo sicer prepričljive, a medle segmente v zaključku albuma. Glede na pričujočo ploščo gre vsekakor pričakovati, da se bodo v nadaljevanju Tumorjeve glasbene poti prav takšni fragmenti izpilili v nove hite.