Yves Tumor: Serpent Music

PAN, 2016

V tokratni Tolpi bumov se posvečamo zanimivemu liku, ki je med svojimi številnimi umetniškimi praksami ter mednarodnimi potepanji uspel sestaviti tudi tokrat obravnavan dolgometražni prvenec. Izmuzljivi posameznik, v člankih in intervjujih predstavljen kot Sean Bowie ali drugje kot Rahel Ali, se poleg uporabe psevdonima Yves Tumor predstavlja tudi z imeni Teams, Bekelé Berhanu in Silkbless. Ob tem protagonist tokratne Tolpe bumov pod nekaterimi od psevdonimov izroča izrazito agresivna zvočna raziskovanja v spogledovanju s klubskim, medtem ko se pod drugimi ukvarja predvsem s sprijaznjeno repeticijo razvodenelih ambientalnih pokrajin. Skozi ta širok razpon interesov in sposobnosti se odraža prostrana paleta različnih vzdušij, s katerimi se ukvarja tudi na letos izdanem, dodobra razgibanem albumu Serpent Music, ki je v razmaku treh let nastajal med Miamijem, Los Angelesom, Leipzigomin Berlinom ter naj bi uspel preseči številne tako žanrske kot geografske in sociopolitične meje.

Enigmatični, v Tennesseeju rojeni glasbenik in modni oblikovalec je pri dvajsetih pobegnil od doma in se napotil proti San Diegu ter nato dalje proti Los Angelesu. Tam je spoznal transgresivnega hiphoperja po imenu Mykki Blanco, s komer se je kmalu za tem podal na dolgo turnejo in s pomočjo čigar je uspel doseči južnoafriško založbo NON, njujorško UNO in pozneje tudi berlinski Janus, pri katerih je nato tudi izdajal svojo glasbo. Poleg tega je pod različnimi psevdonimi na samostojnih Bandcamp profilih že vsaj zadnja tri leta pridno objavljal krajše plošče z običajno jasno zastavljeno zvočno podobo, ki je bila pogosto vsaj ohlapno tudi konceptualno podprta.

S tovrstnimi bolj eksperimentalnimi krajšimi izdajami je dolgo nabiral zalet za nekoliko večji projekt, vsa ta leta pridno iskal posebno izstopajoče komade ter jih vedno znova gnetel in popravljal. Letos je nato končno dočakal tudi priložnost za fizično izdajo pri nekoliko opaznejši založbi - to mu je ponudil Bill Kouligas, vodja berlinske založbe PAN. Ta s svojim raznolikim katalogom v zadnjem času postaja ena izmed najopaznejših izpostav berlinske bolj eksperimentalno naravnane elektronske scene, a Serpent Music s svojim nenavadnim spojem zaciklanega R'n'B-ja in terenskih posnetkov v kontekstu PAN pravzaprav deluje nekoliko neumestno.

Yves Tumor na plošči Serpent Music z zanimivo kombinacijo različnih samplov, amaterskih posnetkov in preprosto rabo številnih inštrumentov (denimo kitare, basa, klavirja in bobnov) ustvarja zanimivo kompleksna vzdušja. Ta ponekod obogati še s svojim za efekti skritim in bolj ali manj nerazumljivim vokalom, s katerim se vse skupaj začne približevati konvencionalni kantavtorski logiki. A medtem ko se v splošnem prepogosto zdi, da doživljanje in razvoj tako imenovanih "pesemskih" glasb trpita zavoljo kultov osebnosti avtorjev, ki lahko vztrajno otežujejo poslušalski kontekst ter avtorja in vse njegove odločitve neutemeljeno legitimizirajo, se ta problematika v primeru plošče Serpent Music zdi presežena.

Lahko bi rekli, da se Yves Tumor sicer vzpostavlja kot avtor, in tudi sam denimo pravi, da je s ploščo želel ustvariti soulovski album, vendar se zdi, da skuša ob tem vztrajno presegati lastne vzorce. Ne gre torej za avtorja kot nekakšno končno in zaključeno entiteto, definirano z lastnimi osebnostnimi okvirji, temveč za nekakšno aktivno raziskovanje različnih pristopov k avtorskemu izrazu, ki je tu torej tako zvočno kot kontekstualno razumljen v zelo širokem smislu. Na plošči se tako dotika najrazličnejših tematik - vse od duhovnosti pa do problematike medosebnih odnosov in iskanja lastne identitete, pri čemer se slednje tu (pravilno) zdi razumljeno kot večen proces.

Plošča torej deluje kot odličen pokazatelj sodobnega stanja "avtorja", obenem pa predstavlja nove možnosti za prihodnost kantavtorstva, dodobra informiranega z vse pomembnejšim pristopom tako imenovanega spalničnega producenta. Ta ima, opolnomočen s praktično neskončnimi zmožnostmi zvočne manipulacije, namreč moč svoj pristop konkretno razširiti, ga stalno posodabljati in tako iskati vselej nove izraznosti. Zdi pa se, da je Yves Tumor z žanrsko fluidnostjo in kontekstualnimi nejasnostmi hote ali nehote z lastnim angažiranim iskanjem uspel zapopasti tudi naš turbulentni in konfuzni čas.