Makkum, 2014

Projekt Zea ima to smolo, da ga spoznavamo v albumski obliki šele po tem, ko smo njegovega nosilca slišali, videli in izkusili v nekem drugem, že nekaj časa tudi bližnjemu občinstvu tako ljubem bendu. Pri The Ex namreč. Je pa zato prigoda, ki je nizozemskemu punk/kant avtorju najverjetneje omogočila zbliževanje tudi z nekaterimi poznanimi impro garači, s ploščo The Swimming City zadeve obrnila še v drugo smer. Opazili ste že, da je menjava pevca pri The Ex povzročila posrečeno prenovo in še poudarila njihovo glasbeniško živahnost. Ravno tako pa je Arnold de Boer nekaj te izkušnje prenesel v svoj projekt Zea, ki pa ima še vedno neko svoje življenje. 

Odkar se je de Boer pred kakim desetletjem pozabil pritožiti, njegov večinoma solo projekt Zea odseva nekaj tiste razigrane odprtosti in želje po pripovedi, ki jo ne nazadnje prepoznavamo tudi pri njegovih kasnejših prijateljih. Če se je v tem času projekt Zea razširil za kakega člana ali kar celo pihalno sekcijo, se tovrstni postanki doslej še niso pustili interpretirati v linearni smeri, saj je projekt Zea očitno dovolj odprt za ovinke, ki jih s seboj prinesejo življenjska srečevanja. Vendar pa je kljub takšnim in drugačnim ovinkom v ospredju predvsem lo fi zvok, rezka kitara, živahen ritem in poetično navdahnjena besedila, v katerih je zgodba podana predvsem skozi prebliske, impresije in razne dovtipe. In v to zasnovo se precej nepompozno in previdno prikrade še kak gost, spet drugič pa bežen afriški preblisk, povezan z de Boerjevo strastjo do ganskega podnebja, prebivalstva in glasbe. A raznovrstnost pesmi vseeno ni odvisna od tovrstnih izletov. Med njimi na primer s svojim skromnim, punktualnim in prav nič preglašajočim prispevkom preseneti na primer vseprisotni Mats Gustafsson – v komadu, ki ga uganite kar sami, saj sama pesem prevlada tudi v tem primeru.

Med ostalimi gosti se nekajkrat pojavi Arnoldov stari prijatelj Hoogland na klaviaturah, in Xavier Charles z rezkim pihljanjem klarineta, ki je de Boerju priskočil na pomoč že pred časom v Bourgeois Blues. Glasbeno se preostale pesmi gibljejo med ritemskimi matricami in preprosto kantavtorsko postavitvijo ob akustični kitari, kar de Boer v vsakem primeru odene v neko posamezno nenavadnost. A splošno naravnanost verjetno še najlaže ponazorimo z namišljeno zgodovino izpovedovanja utesnjenosti, ki jo v nemočnem prebivalcu zbuja njegova obsojenost na zatohlo mestece brez perspektive in posebnega dogajanja. Tisto mestece, ki ga bo mladi Steve Albini zdaj zdaj polil z bencinom in požgal. Diego nam bo zapridigal, da usoda mesta leži v rokah njegovih nevidnih prebivalcev, katerih roke so ga pomagale graditi. Zea pa rezko zabrenka na strune električne kitare in prav nič eskapistično zgradi svoje lastno mesto natanko tam, kamor sicer nihče ne pride. Trmasti optimizem skozi običajen format malo krajšega albuma zveni iskreno in morda ravno odsotnost patetičnega zrenja v nebo ohranja zadnjo ploščo Zea pankovsko prizemljeno, obenem igrivo in brez odvečnega teatra.