Reflexion Records, 2016

Združevanje žanrov, ustvarjanje novih podžanrov, raziskovanje in mešanje še tako različnih vplivov – vse to je v današnjem glasbenem svetu nekaj povsem običajnega. Do določene mere je omenjeno početje celo zaželeno. Naša ušesa imajo na razpolago več glasbe kot kadarkoli prej, a pogosto se zdi, da je vse skupaj preprosto že slišano. Zato si, vsega naveličani, vedno znova želimo drugačnih glasbenih dražljajev. Ko se po določenem času vendarle pojavi nov zvok oziroma sveža, prej še nikdar slišana mešanica glasb, se sočasno pojavi tudi hajp oziroma vznemirjenje, ki je še toliko večje, kadar se novi zvok napaja iz na videz povsem nezdružljivih izhodiščnih bazenov. In prav to na svoji prvi plošči počne one-man-band oziroma projekt Zeal And Ardor. Na albumu Devil Is Fine tako slišimo številne blackmetalske prvine, črnske spiritualne napeve, elektroniko, gospel, zmanipulirano muslimansko molitev, uspavanko in še kaj bi se našlo. Toda kar se na papirju bere kot recept za kakofonično katastrofo, se v praksi izkaže za presenetljivo navdušujočo in poslušljivo celoto. 

Za precej spevno skovanko Zeal And Ardor se skriva mlad švicarsko-ameriški ustvarjalec Manuel Gagneux, ki je idejo za ploščo Devil is Fine oblikoval kar na razvpitem spletišču 4chan. Tam je uporabnike spraševal po dveh žanrih, ki ju je nato združil, in v slogu žanrske skovanke v pol ure ustvaril pripadajočo skladbo. Nekega dne je naletel na zapis "nigger music", ki mu je sledil še "black metal". V tej skorajda šali je Gagneux prepoznal izziv in ustvaril Zeal and Ardor, zvok v verige vklenjenega temnopoltega sužnja, ki s svojo upesnjeno bolečino tokrat ne vpije k Bogu, temveč se obrača k Satanu. 

Ploščo Devil Is Fine otvori istoimenska skladba, v kateri prevladujeta Gagneuxjev vokal in črnska duhovna melodija, žvenket okov služi za ritem, nekje spodaj pa so zakopane nervozne kitare. Ne preseneča, da so vokale številni napak označili za sample iz starih črnskih arhivov, saj jih ne krasi le avtentična melodija, temveč tudi rahlo prekurjena zvočna struktura. Vse skupaj ustvarja  dramatično vzdušje, kot prizor iz filma, v katerem sužnji na žgočem soncu s pesmijo drug drugega bodrijo in obenem potihem netijo upor. Upor je tudi eno od gonil plošče Devil Is Fine, s katero Gagneux izrečeno raziskuje vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se zatirani temnopolti uprli tako, kot so se krščanski veri uprli norveški blackmetalci Burzum in Darkthrone. Morda je to že v izhodišču zgrešena primerjalna hipoteza, pa vendar … Verzi, kot sta "A good god is a dead one" in "The riverbed will run red with the blood of saints and the blood of the holy", se najprej morda zdijo klišejski in malce na prvo žogo, a v okviru plošče Devil Is Fine več kot funkcionirajo oziroma dodajajo k žgoči, soparni in zadušljivi atmosferi. Avtor tako ne sopostavlja le muzikalično oddaljenih polov, temveč poskuša tudi s subverzijo zgodovinskega konteksta. "Burn the young boy, burn him good," zlovešče odmeva v drugi skladbi In Ashes.

Ko se po dveh skladbah ravno privadimo na opisani spoj, nas čaka prvo od treh presenečenj v obliki veznih skladb, naslovljenih Sacrilegium I, II in III. Zeal And Ardor nam najprej pošlje razsekan arabsko zveneč refren, podložen s hiphopovsko elektroniko, kasneje nas poboža s ksilofoni in pravcato uspavanko, zaključi pa z misteriozno instrumentalno kodo. Vezne skladbice služijo kot element presenečenja – vprašanje "Kaj za vraga sem pravkar slišal?" je povsem na mestu, verjemite –, obenem pa se za kratek čas potoki krvi umaknejo, dim se razkadi in ozračje se za nekaj stopinj ohladi. V tem oziru bi albumu Devil Is Fine lahko očitali pomanjkanje konsistentnosti, a odmori so kratki, intenziteta pa se kaj kmalu zopet dvigne visoko. Prav tako bi se lahko oglasili puristi, češ: "Kaj na tej plošči res zveni blackmetalsko?" No ja, tu so brutalni blastbeati, kriki, ostre kitare, je pa res, da so vokali in kriki večino časa v zvočni sliki precej bolj prezentni od vseh instrumentov, katerih linje je v celoti odigral Manuel sam, black metal pa lahko bolj kot dobesedni žanrski okvir razumemo kot referenčni zvočno-ideološki temelj. 

Kljub dokaj zahtevni tematiki je Devil Is Fine skorajda zabavna, presenečenj polna plošča. Sicer to ni tiste vrste album, ki vam bo z vsakim poslušanjem razkril novo množico nians, temveč gre za kratek, vsega 25 minut trajajoč razgiban in "iz prve" zapomnljiv izdelek. Manuel Gagneux je trenutno v fazi zbiranja benda in zanimivo bo videti, kam bo nadarjenega mladeniča odneslo na odru. Bojda se poigrava tudi s konceptom koncertne predstave, na kateri se boste lahko celo dali ožigosati. Morda je treba Manuela Gagneuxa jemati s ščepcem soli, a glasbenega talenta mu ne moremo oporekati. Je pa zato ugibanje, kam ga bo zaneslo na naslednji plošči, še toliko težje. Sploh če upoštevamo še njegov drug, žanrsko še bolj raztreščen, a prav tako intriganten projekt, poimenovan Birdmask. Sicer pa – saj to vendar potrebujemo, kajne, vedno nekaj novega?