ZFK Records, 2020

Danes v Tolpi bumov poslušamo jamajško-ameriškega raperja, glasbenika in, zaradi pomanjkanja boljše besede, kreativca Zebro Katza. Za psevdonimom sicer stoji Ojay Morgan, osebek, že slabo desetletje vehementno neodvisen od splošnega ustroja glasbene industrije. Na sceno ga je katapultiral komad Ima Read, ki ga je Rick Owens izbral za glasbeno spremljavo ob predstavitvi svoje jesensko-zimske kolekcije za Pariški teden mode leta 2012. Legendarni modni oblikovalec Owens je znan po avantgardnih kosih, predvsem pa po simbolni črnini svojih izdelkov, kar mu je zagotovilo naziv The Lord of Darkness. V komadu Ima Read Zebra čez počasen in temačen bas sikajoče vzklika: »I’ma Read that bitch, I’ma school that bitch, I’ma take that bitch to college...« dejansko pa je tudi sam that bitch. Fraza reading someone oziroma prebrati nekoga sicer izhaja iz newyorške ballroom scene osemdesetih let prejšnjega stoletja in pomeni spretnost izpostaviti pomanjkljivosti določene osebe, kot nekakšen freestyle v prefinjenem žaljenju. Owensova modna pista, simbolna pista ballrooma in Zebra Katz so kot narejeni drug za drugega. 

Komad Ima Read je tako Zebro hkrati izstrelil v svet mode in v glasbeno podtalje, a ga nažalost obenem tudi popredalčkal med ballroom sceno in queer rap. Oznako queer rap so mediji radi nekritično rabili v povezavi z newyorškimi glasbeniki, kot so Cakes Da Killa, Mykki Blanco, Le1f, Zebra Katz, in drugimi, ki so si kariere vzpostavili v prvi polovici 2010. let. Takšno razumevanje je izšlo iz primerjave z izgledom in občasno homofobnim tekstopisjem v klasičnem, khm, heteroseksualnem rapu. A med navedenimi ustvarjalci obstajajo velike glasbeno-stilske razlike, nekateri se z oznako tudi ne poistovetijo, oziroma povedano še  objektivneje, onkraj estetskih sodb o glasbi, kvir in kvir osebe preprosto ne morejo biti enako glasbeno-žanrska oznaki. Zebra Katz se je zelo jasno izrekel o svoji nenaklonjenosti takšni oznaki, zanj je ta med drugim jasno izpostavila monetizacijo eksotičnosti nebelskih in neheteroseksualnih identitet, ki jo izvaja glasbena industrija. Vsaj tam, kjer se valja nekaj denarja, so poslovni zlobneži identitete vselej enačili z določeno kreativnostjo. Afroameričani delajo rap, ameriški jug je za country, kvir se pojavlja v popu. 

Persono Zebra Katz je Morgan pravzaprav izumil med raziskovanjem nanj vpisanih identitet med svojim zaključnim akademskim študijskim projektom Moor Contradictions. Moori, v slovenščini mavri, so v srednjem veku predstavljali oznako za osebe temnejše polti, neodvisno od njenega etničnega porekla ali rase. Zebra Katz se je z oznako srečal ob študiju Shakespeara, ko so njegovi igralski kolegi tudi po štiristo letih vztrajali pri rasno orientiranem kastingu. Svetlopolti so igrali belce, temnopolti so bili delegirani v vloge črncev. Ta izkušnja je Morgana spodbudila k predstavitvi pet kvintesenčno ... črnih karakterjev, med drugim go-go plesalca, dancehall queena in nenazadnje raperja oziroma karakter Zebra Katz.      

Mikstejpa Champagne iz leta 2012 in Drklng iz leta 2013 sta nakazala, da zna fante intenzivnost in temačnost singla Ima Read transponirati tudi v daljše izdelke, a v tematskem smislu sta obe izdaji predstavljali precej standardno hiphopersko bravado persono. Katz si je trenutek pod žarometi vseeno zaslužil, njegov breztežnostni flow udari ravno prav klubsko, a občasno so ga na cedilu pustile podlage in zven je zastajal v slutnjah še neodstrtih globin.  

Novi, letošnji debitantski album Less Is Moor pokaže, da je Zebri mariniranje v sokovih kreativnosti res dobro delo. Vse se začne že pri naslovu izdaje, ki ponudi ključno igro besed. Aludira tako na frazo less is more minimalističnega arhitekta Miesa van der Roheja, ki opozarja na pomen reduciranih struktur ter skrbno izbranih detajlov, kar lahko povežemo tudi s Katzovim delom. Hkrati naslov aludira na manjvrednostne sodbe v kontekstu temnopoltih oseb in sporoča izkušnjo o tem, kako se od njega vedno pričakuje več, kot mu je dano, biti mora vselej torej več kot le dober. 

Uvodna skladba Intro To Less v svoji ideji preslika takšna pričakovanja, ki Zebro preganjajo že od leta 2013. V letu 2020 tudi ne zmore izpolniti preteklih pričakovanj, hkrati pa jih toliko presega. Kot producent instrumentalnih skladb je vpil industrial in drum’n’bass, pa občasne ballroom klice in vse skupaj podložil z obilico basov. Rezultat je grmeča nevihta, ki jo obvladuje s svojim izzivalnim glasom, tako da ga instrumentalno okolje ne uspe zasenčiti, tudi kljub upočasnjenemu nadzorovanemu flowu, po katerem je postal znan. Teme poželenja, slave in izkušenj iz klubskih okolij so ves čas v izrazitem kontrastu z razpoloženjem svojevrstne groze. Ko Zebra nagovarja svoje pretekle ali sedanje ljubimce, v njegovem glasu ne slišimo zaljubljene naivnosti, govori nam namreč nekdo, ki se v lastni koži počuti dobro. Pa četudi bi to pomenilo, da bi se ga povprečna čistunska duša prestrašila. A kaj pričakovati od ustvarjalca, ki je na sceno stopil s komadom, v katerem kar 87-krat izusti besedo bitch. 

Zebra Katz ni zares družbeno-politično angažiran raper. Slika nianse vsakdanjega življenja, ki ga občasno tudi idealizira, a se vseeno dobro zaveda ranljivosti. Hitro bi lahko končal pod zemljo, a vsaj takrat bo življenje zajemal s polno žlico ...