Moonlee Records, 2024

Nov album ene vodilnih indie rock zasedb v regiji nosi pomenljiv naslov Ciklus, ki lahko hkrati predstavlja začetek in konec. Poleg tega, da izraz ciklus po besedah članic spominja na ženski menstrualni cikel, ki je tudi simbol cikličnosti življenja, pa naslov plošče bolj konkretno cilja na začetek novega obdobja tega benda. Konec starega in začetek novega cikla se je zgodil pred dvema letoma, ko je basistko Ivono Ivković zamenjala Jelena Božić. To je v zasedbo prineslo določene novosti in rahlo spremenjen pristop k ustvarjanju glasbe.

Kljub spremembi bendova glasba ostaja značilno atmosferična, deloma mračna in vselej melodična. Zasedba, ki jo poleg nove basistke Jelene Božić sestavljata še Eva Badanjak s kitaro in klaviaturami ter Sara Ercegović za bobni, je imela nad zvokom albuma Ciklus popoln nadzor. Glasbenice so ga posnele v lastnem studiu, Eva Badanjak pa je sedela tudi na producentskem stolčku. Album je nastal po sedmih letih od zadnjega dolgometražca Sunčani ljudi, odpre pa ga zaspan dveminutni vesoljski sintovski sestavek Skok po skok, ki z ambientalnimi klaviaturami ne pripomore k vzpostavitvi pretirano udarnega začetka. Kot kaže, gre za poskus ustvarjanja napetega vzdušja, ki mu sledi prva udarna skladba, toda ta prehod se zasedbi ponesreči, dve minuti uvodne skladbe se tudi nekoliko predolgo vlečeta. Uvod poskuša vzbuditi temačnejši občutek, toda ta ni smiselno umeščen, se pa izteče v prijetno zasanjan dream pop komada Nedamise. Skladba Nedamise je nedvomno eden od vrhuncev albuma, njegove izpostavljene in igrive bas linije pa nas popeljejo po domiselnih zvočnih poteh albuma.

Glasba je osnovana na ponavljajočih se kitarskih vzorcih, ki se prijetno utapljajo v plasteh kitarskih efektov, muzika pa zato precej spominja na delo bendov, kot je britanska zasedba Slowdive. Nežne in rahlo odsotne vokale mestoma nadgrajujejo čutne vokalne harmonije, ki jih podajajo vse tri članice benda. Besedila na plošči so preprosta in ponavljajoča se, toda izrazito sporočilno nabita. So nevsiljiva, nežno vabijo, da jim prisluhnemo in jih poskusimo razumeti. Najboljši primer tega je skladba Dobre stvari, v kateri glasbenicam z uporabo zelo majhnega števila besed uspe izpostaviti pretresljivo resnično misel – zakaj si zapomnimo skoraj izključno slabe stvari? Skladba pooseblja meditativni občutek, ki zaznamuje album in ki je še bolj v ospredju na bendovih koncertih, ko občutek podkrepijo svetlobni učinki.

Vsekakor je zanimivo poslušati zasedbo, ki jo težko stlačimo v predal s konkretno žanrsko oznako. Najprimernejši se zdi termin shoegaze, toda ta ne zajame vsega glasbenega izraza zasedbe, v godbi katere so prisotni tudi elementi dream popa in postrocka. Glede na etiko in vrednote naredi sam pristopa bi jih lahko označili z etiketo »indie rock«, če v tej oznaki v današnjem času sploh še odzvanja kaj njenega prvotnega pomena, ki je označeval zasedbe neodvisnih – torej independent – založb. Pod oznako indie rock bi brez dvoma uvrstili skladbo Krizantema, zvok katere prihaja neposredno s plesišč darkerskih klubov osemdesetih let prejšnjega stoletja. Še malce temačnejša in agresivnejša pa je skladba Barbaroga, ki spominja na bolj melodično različico glasbe benda Sonic Youth v času albuma Daydream Nation iz leta 1988.

V zvoku Žen ne slišimo veliko raznolikosti, zato dobrih štirideset minut dolga zvočna celote deluja kot relativno umirjen tok. Od tega odstopata zgolj komada, ki odpreta in skleneta album in poskrbita za drobno spremembo vzdušja. Zaključno dejanje albuma v podobi skladbe Zgrade je najbolj dovršen izdelek na albumu. V primerjavi z neposrečenim uvodom Skok po skok nam najdaljši in sklepni komad Zgrade ponudi nekaj drugačnega in oprijemljivega. Predvsem dramatični breakdown, ki nastopi okoli pete minute, vlije plošči prepotrebno intenzivnost, ki dodobra popestri izkušnjo poslušanja albuma. Več podobnih vstavkov bi zvok lahko dodatno razgibalo, ker se v zvoku zasedba prevečkrat zanaša na iste, sicer korektno zastavljene in deloma zanimive osnove, toda njihovo nenehno ponavljanje postane dolgočasno.

Piarovski opis zasedbe pravi, da so Žen »navadne lezbijke, ki ustvarjajo nenavadno glasbo«, kar je precej hiperbolično, ker glasba nikakor ni pretirano nenavadna. Album Ciklus je značilen izdelek sanjavega indie rocka z Balkana, ki se je formiral in tudi izpopolnil že v osemdesetih letih. Zasedbe ta zvok še naprej uspešno preigravajo, toda prav veliko mu zares ne dodajajo. To velja tudi za Ciklus, ki ga lahko označimo za popolnoma kompetenten in poslušljiv album brez velikih presežkov. Skladbi Nedamise in Uroni u san se za kratek čas usidrata v ušesih, celostno pa glasba po ničemer ne izstopa tako zelo, da bi v naših mislih ostala dlje časa.