Po nekajmesečnem zatišju smo konec poletja priča lansiranju novega produkta beograjske neodvisne založbe Odličan Hrčak, ki bo polnil klube v prihajajočih hladnejših mesecih. Po Petrolu, Repetitorju, Nežnem Daliborju, Slaptrapu in drugih je Odlični Hrčak debi album omogočil še enemu bendu tako imenovane Nove srpske scene. Ta sliši na ime Žene Kese, kakršen je tudi naslov albuma. Dvoumno ime, ki vrši v miljeju alter glasbe funkcijo provokativnega efekta. Ženske z vrečkami, s cekarji ali z mošnjami – nemara s tistimi, ki imajo distinktivno vlogo med spoloma? - so namreč glasbeniki, ki poleg ostalega nosijo le in samo moška imena. Vokalist Stefan Ikonić na akustični kitari, kitarist Marko Mitrović, basist Davor Sopić, njegov brat Mladen za bobni in Andreja Jović na ustni harmoniki ter tarabuki so liki, ki so staknili glave skupaj leta 2005.

Z njimi so someščani Partibrejkersi dobili dostojne posnemovalce ali naslednike, srbska glasbena underground scena pa novo dozo kazni za ušesa. Vsebina teh mošenj je zmes različnih žanrov, čeprav bi bilo v zvok izlito maso melodičnega kitarsko garažnega harmonika bluza najenostavnejše poimenovati s primarnim imenom – rokenrol! Včasih so jezni in ostri, nato indie punkrockovski, ne manjka pa tudi vonja po preriji, ki ga prikliče ustna harmonika v country bluzerskem instrumentalu Zamka za Karsona, ki se mimogrede nanaša na naslov legendarnega stripa o Texu Willerju, na še eno kulturno-kultno spono mnogih jugoslovanskih generacij.



Na začetku so se prebijali s singli, izdanimi v samozaložbi, ki so se vrteli na nekaterih domačih radijskih postajah, in s kompilacijo »Zdravo, zdravo, zdravo« na kateri so se pojavili s tremi komadi. Vsekakor pa ima največ zaslug za izstrelitev novega satelita v orbito srbskega glasbenega neba spot za singl komad Bez tebe, ki ga že vrtijo na vidnih medijih, tudi tistih najvidnejših. Kitarski zvok s plesno melodijo in iskrena radost igranja na koncertih je kot vešče na luč privabila novo generacijo, katere telesa se bodo na njihovih koncertih tudi v bodoče pozibavala kot dobro ohlajen puding po receptu Dr. Oetkerja, kot je naslov enega od komadov. V kratki karieri so servirali svojo vizijo in obudili spomin na Messerschmitte in Kojote kot predskupina Partibrejkersom marca letos, ko so se legende beograjskega podzemlja po štirih letih pavze predstavile v svojem mestu, lani na Art & Music festivalu v Pulju in seveda nekajkrat na novosadskem Exitu.

Album je kakopak posnet v studiu Digimedia, spektakularno pa prezentiran na rečni ladji. Dejstvo, da so na albumu gostovali številni člani prijateljskih bendov, kot so Boris Mladenović iz dokaj spregledanih Jarbolov, ki je skupaj z Goranom Crevarjem zadevo tudi sproduciral, nato Vladimir Kolarić iz prav tako prezrtega Velikog prezira, Ivica Marković iz Nežnega Daliborja in drugi, govori o močni povezanosti Nove srpske scene, zato je zvok na momente uniformiran, skupen vsem naštetim bendom. Soliden debitantski album, pri katerem pa zmoti doza duhovitih, a hkrati v rimah banalnih besedil. Glede na to, da imajo pred seboj še ocean časa za napredovanje, lahko z vedno težkim drugim albumom pričakujemo intenziven proces zorenja. Možnosti za napredovanje se prav dobro zavedajo, saj med drugim tudi v njihovem press materialu v nogometnem žargonu piše: »Žene Kese so malo slabši tehničarji, ki pa bodo na terenu pustili srce«. V podlagi poslušamo prav komad posnet v živo, z naslovom Doviđenja, ki je na ploščo dodan kot bonus komad. Če pa so koncerti res njihova močnejša točka se bomo prepričali verjetno že kmalu. Tokrat pa nam pri dilemi „mehka različica Eagles Of Death Metal“ ali „čistejša različica detroitskih The Dirtbombs ter MC5“ ostane poslušanje plošče.