Burnt Tapes, 2016

Hiperproduktivni domači bitmejkerski producent in klasično izobraženi jazzovski pozavnist Žiga Murko, ki je v lanskem letu dokončal kar dvanajst raznolikih izdaj, se letos po kratkem predahu vrača z albumom Event, na katerem svoje eksperimentiranje nadaljuje v značilno zakajeni, ležerni in od sonca zbledeli lo-fi estetiki. V ustaljeni formi inštrumentalnega beat tapea smo zopet priča raznolikemu naboru kratkih hiphoperskih skic, katerih morebitni potencial v smeri konvencionalne bitmejkerske funkcionalnosti skoraj vedno ostane neraziskan, s čimer se Murko obenem omejuje in osvobaja. Imperativ izgradnje kompleksnejših kompozicij in progresij se tako umakne podrobnemu oblikovanju in obdelovanju samplov ter navidez kontraintuitivnemu prekinjanju toka z različnimi efekti in odrezavimi preskoki med idejami, vzdušji ter mestoma tudi med tempi, ob čemer pa albumu vseeno odlično uspe opraviti dokaj raznolik, koheziven in izčrpen pregled vseh dosedanjih Murkovih usmeritev.

Na albumu zopet lahko slišimo vse od mehkobnih jazzovsko fuzijskih in soulovskih samplov pa do karizmatičnih hiphoperskih besedičenj, ki vsi delujejo le kot orodja za izgradnjo pestrih ter medsebojno izmenjujočih se vzdušij. V eklektičnem prehajanju med temi raznolikimi gradniki se odločno vzpostavlja nekakšna sproščena in sproščujoča retronostalgija, pri kateri pa se Murko uspešno izogne prekomerni banalizaciji ter idealizaciji. K svojim pogosto tematiziranim nostalgičnim vzdušjem, ki sicer lahko hitro delujejo kot potuha za retromanično stagnacijo in odsotnost inovacije, pristopi z osvežujočo eksperimentatorsko mentaliteto, zaradi katere so počutja, ki jih zgradi, toliko kompleksnejša. V tem duhu pa so skozi ploščo previdno umeščeni tudi občasni osladno pompozni sampli, med katerimi se denimo znajde tudi soulovski lomilec src Luther Vandross, katerega skoraj otipljiva idealizacija ljubezni vzpostavlja kratek vpogled v poudarjeno emotivnost osemdesetih let, ki nas tako zelo fascinirajo. Tako so nam torej predstavljeni različni zorni koti na tematiko nostalgične idealizacije, ki jo Murko tematizira že s poseganjem po kasetnih posnetkih in zastarelih samplerjih ter nas pri tem hote ali nehote spodbuja k deziluzionirani analizi procesov kultnosti, ki jih dozdevoma karikira in obenem občuduje.

Murkov sedaj že dodobra izpiljen način dela mu omogoča zanimivo izrazno svobodo, skozi katero lahko po logiki mikstejpa skupaj spaja sebi všečne in zanimive glasbene žanre, sample in citate, jih produkcijsko obdela, obogati z različnimi efekti ter mestoma fragmentira oziroma raztrešči, s čimer je končni produkt dokaj jasen kazatelj njegovih predvsem glasbenih, pa tudi od glasbe ločenih preferenc ter interesov. Na albumu se v obliki samplov tako med drugim denimo pojavijo tudi pokloni Kendricku Lamarju, Madlibu ter Slavoju Žižku, po čigar knjigi je album tudi dobil svoj naslov. Žižek pravi, da po dogodku, kakršnemkoli pripetljaju, ki radikalno spremeni vsakdanje življenje denimo z vzpostavitvijo novega prepričanja, nove oblike umetnosti ali nove ljubezni, nič ni več enako, tudi če ni velikih in očitnih sprememb. V Murkovi produkciji tako zaenkrat niti ni velikih in očitnih sprememb, a kljub temu se zdi, da se vedno odločneje loteva prevpraševanja ustaljenih form ter da posledično nič več ne bo enako.

https://burnttapesak.bandcamp.com/album/event