Zavod Sploh, 2019

V polju prosto improvizirane glasbe na tukajšnjem teritoriju zdaj že lep čas veliko vrvi. Pobudnikov in glasbenikov je veliko, takšnih in drugačnih, pa tudi takšnih in drugačnih vstopov v krogotok je za pisano perjanico. Z nagovarjanjem publik relativno širokih interesov je tej sceni uspelo vzgojiti določeno oprijemljivo povpraševanje po takšnih praksah, in tudi številni glasbeniki, projekti, organizacijske strukture so prvotno pobudo, usmerjeno predvsem v konkretno improvizirano igranje, čez obdobje zadnjih okvirno dobrih petih let oziroma še kaj več uspeli razkoreniti v vrtanje, poglabljanje v že številne hibridne žanrske prakse in formate muziciranja, načrtovanja, skladanja, improviziranja, umetniškega ustvarjanja.

Informiranim tako ne bo tuje niti, da je to gibanje na določen način tudi že doseglo točko preloma. S pobudo Zavoda Sploh za spletni portal Centralala, ki so se ji pridružili še številni drugi deležniki s scene, je prišlo do tudi javnih pozivov k premisleku, s strani nekaterih subjektov, ki iniciative niso sprejeli s primerljivim navdušenjem kot večina. Seveda so ta trenja v sceno vpeta močno posredno, neosebno, prej na ravni skupnostnih pobud kot posameznikov, ozadje namreč določa igra, ki ne glede na vse zrcali logike trgov. Ime, brend je v kontekstu množice osnova za tekmovanje, obstaja konkurenca. Sredstev, čeprav jih seveda še zdaleč ni za dostojno življenje vseh, je, v sicer nezadovoljivem kontekstu krovnih izhodišč distribucije s strani kulturne politike, proporcionalno dovolj in za to določeno branžo – poudarjam, proporcionalno – verjetno tudi preveč, glede na njeno specifično pozicioniranost na za odjemalce izrazito zahtevno margino. Kot rečeno, scena je, če izpustimo zgodnja leta in desetletja promotorsko pobudniškega in medijskega intra (v slednjem, medijskem, je kajpak glavno vlogo igral Radio Študent), v veliki meri osnovana na bazični pobudi za prosto improvizirano igranje, denimo v oblikah ad hoc glasbenih srečanj, v delavniških okoljih – kakršno je bila absolutno ključna Raziskava refleksija v okviru Zavoda Sploh, ali v drugačnih didaktičnih okvirjih, ki so tudi beležila že izdelane rezultate, vendar je bil najprodornejši od teh rezultatov ne glede na vse predvsem množica v prakse improvizacije emancipiranih glasbenikov. In tako se je torej relativno dobro podprta skupnost dalje transformirala iz množice prostih radikalov, glasbenikov, ki so pretežno osebno, v veliki meri sami za svoj krog gojili izrazito zahtevno, nišno glasbeno prakso, v sceno številnih specifičnih brendiranih projektov. Izpostavili so se bendi, iztopajoči posamezniki s svojimi elitnimi imeni, vstopilo je veliko tudi še mlajših glasbenikov, ki so generirali drugačne, pa vseeno s strani improvizatorskih skupnosti informirane formate muziciranja in nove organizatorske pobude, prostore, v niši so del svojega mesta našli tudi nekateri, s šolanja v tujini vrnjeni glasbeniki, ki so seveda vstopili z razmeroma veliko težo koraka ter mrežno vpetostjo v določen širši milje domače kulturniške, glasbene infrastrukture.

Logična posledica vsega takšnega gibanja in takšnih okoliščin je seveda izrazita heterogenost, ki ima tako dobre kot nekatere negativne učinke. Tudi ta scena je seveda za sabo pustila nekatere tako ali drugače izključene posameznike in skupnosti, bodisi zavestno izolirane zaradi kritične distance do glavnine, bodisi zaradi podplasti mreženja, ki se žal očitno mora vžreti v vsako skupnost, znotraj katere se plete konkurenca, ki vselej predpostavlja tako zmagovalca, dobitnika, kot tudi tistega, ki je izvisel iz procesa emancipatorne socializacije v infrastrukturo (seveda ne glede na vse nasmehe in trepljanje po ramah). No, ista scena je seveda naplavila tudi – vsaj v določenem smislu – elito, tiste, ki so na določene načine privilegirani, pa naj bo v ozadju njihova pridnost, dejstvo plodnega pobudništva, tehnična spretnost, glasbeniška presežnost v smislu bolj ali manj soglasno sprejete kvalitete, učinkovito mreženje v skupnosti, akademska izobrazba, CV-ji, karkoli že ... Vse to je pač res. In res je, da se tudi takšna skupnost, ne glede na to, kako močno bi si tega želela, ne zmore ločiti od vplivov in inherentnega zla okolja, dejansko povsem analogno temu, kako se tudi živo muziciranje ne zmore v celoti ločiti od priučenih navad, formulaik prišolanega etc. Neidiomatska praksa je nemogoča, tako v smislu igranja inštrumenta, kot v smislu delovanja znotraj kakršnekoli skupnostne infrastrukture, umeščene v konkretno politično, družbeno okolje. Na specifičnih mestih interesa ali moči je nemogoče biti zgolj dober, benevolenten, uspešen v lastnih naprezanjih. Ko polje odločitve monopoliziraš, si nekomu drugemu stopil na prste. In ko polje odločitve monopoliziraš, si tudi zaslužen. Nadaljnje vprašanje pa naj bo, koliko takšne zaslužnosti potem zase terjaš?

Dva iz množice kakih čez palec manj kot deset za opisano dinamiko na tukajšnjem terenu najbolj zaslužnih posameznikov, če pač izključimo Ministrstvo za kulturo oziroma druge financerje v prekarnem polju kulture, sta gotovo Tomaž Grom in Zlatko Kaučič, med drugim tudi glasbenika, ki sta v sodelovanju ustvarila ploščo, ki smo jo izbrali za tokratno Tolpo bumov. Dejansko nas na tem mestu ne zanima, kako pa Zlatko in Tomaž stojita v odnosu do prej postavljenega vprašanja, koliko torej ta dva terjata zaslužnosti vsak zase. In vendar smo izkoristili priložnost ter nastavili ta kontekst – sprašujte se o tem, prosim! In prevprašujte ... pa ne predvsem v zvezi z danim primerom dveh posameznikov ... Takšne dinamike so prisotne v vseh okoljih! No, naj morda vseeno v primeru Zlatka in Tomaža podamo eno majhno podrobnost – vezano na vprašanje zaslužnosti – v tem primeru bi ji lahko rekli zaslužnost za intepretacijo. Oba omenjena pobudnika s scene sta javno že izrazila svoja razočaranja nad zunanjo kritično refleksijo njunega lastnega dela. V primeru Tomaža Groma je konec koncev takšna tožba rodila tudi rezultat – spletni portal, neke vrste hibridni medij Centralala. V primeru Zlatka Kaučiča so bili vsekakor najbolj izpostavljeni njegovi negativni odzivi na odločitve strokovnih komisij Ministrstva za kulturo, ki so njegovim pobudam napravile škodo.

In no, vaš kritik v temle trenutku sem se že davno odrekel zares voljni javni refleksiji te scene, pa tudi škode s tem dovolj jasno ni bilo, scena cveti ... Zato tudi tokrat ne bom recenziral nove glasbe Zlatka Kaučiča in Tomaža Groma in bom raje kar prilepil del zapisa s portala Centralala, avtor je Primož Trdan: »To srečanje je potekalo v Kaučičevi domači kuhinji, v kateri sta glasbenika v improvizaciji iznajdene komade večkrat posnela, in v vrsti glasbenih kosov s plošče se zares zasliši njihov karakter, identiteto skladbe. V njihovem zaporedju glasbenika mojstrsko prehajata med prisluškovanji tihim zvenom in divje strganimi zagoni, med flažoletnim minimalizmom, groovom in dobro staro, a tako prekrasno izpeljano svobodno improvizacijo.« Za takšen zapis je torej plošča zaslužna, vsaj upam, no, sicer naj se že zdaj opravičim za širjenje slabe vsebine. Sori ..., pa vse dobro ...