SFX, 2023

Dober večer, ste pojedli svoje tablete? Videti so bile kot zelen čigumi ... če ste v njih ujeli kakšen las, gre za kontrolno skupino. V današnjih klubih prav zares ne gre vedeti, ali je občutena tesnoba dobre glasbene sorte ali navadne, vendar bo vse popolnoma logično, ko vas dosežejo zvijajoča se težkost srhljivega, večdimenzionalna metrika in eksplozivna inercija novega albuma Zoë Mc Pherson.

Umetnica je dekonstruktivistka, kar je izoblikovalo njeno pot v producentko z veliko začetnico. Ob prvencu String Figures iz leta 2018, izdanem pri založbi SVS Records, smo kot omamljene čebele popadali v takrat tuje nemogoči méd obklubskosti. Vendar Mc Pherson nikoli ni bila del klubske scene deconstructed cluba, ki je tako mislila ples kot plesala misli. Eksperimentalnost je zanj razgradnja različnih samoumevnosti, pri čemer se je kot črv preglodal do samega metaizhodišča elektronske glasbe. 

V nasprotju z drugimi glasbami je elektronika popolnoma namišljena. Seveda obstaja, a le po aktivaciji pristopa »mislim, torej sem«. Zvok inštrumentov, na primer mešalnih miz, sekvencerjev in pluginov, ni nič drugega kot strukturiran električni tok, ki konstruira prej neobstoječe. Narava glasbe je tako potencialno izredno nestabilna in vendar se je presenetljivo močno standardizirala v vseh pogledih – zvoku, inštrumentih in družbenih kodih. Sprva je zato treba izpostaviti izvirnost producentstva Mc Pherson. Najnovejša plošča Pitch Blender je plesna po lastnih fizikalnih zakonih, obenem pa je tudi slišni duh industrijskega izrabljanja in uganka zvočnim sistemom.

Osnova albuma so britanski in ameriški plesni žanri, včasih predstavljeni pod oznako 160+. Slišimo jungle, breakbeat in footwork – popolnoma sveže vode za francosko-irskega glasbenika, v katere je kot mnogi drugi priplaval najverjetneje z valom trendovskega širjenja dotične scene v zadnjih nekaj letih. Njena estetika je za Zoë terenski material, vir raziskovalne prakse, ki jo lahko označimo za nekakšno nezemljansko arheologijo. Do najdenega umetnik pristopa skozi lečo tujosti, izbriše poznane sisteme védenja in navsezadnje neizogibno preoblikuje stara dejstva v novo obliko.

Nov način obstoja je dan gibanju. Energija glasbe, ki bi bila običajno povezana s stalnim in precej hitrim tempom, se na Pitch Blender namerno zatakne. Ritmika je v upiranju premiku ekstremno trdoglava, pravzaprav zoprno nepremakljiva. Vloga marinacije našega mozga je dana srbeči najavni špici On Fire, ki nas obrne na glavo in nas prikrajša za kisik. Ko v pljuča le dobimo nek plin in z The Spark oživimo, je ritmika instantno frenetična. Rožljajoča disonančnost glasbe na osnovni ravni ustvarja zmedo glede začetka in konca glasbenega stavka in na višji ravni odpira izhodišče o časovni krožnosti. Glasbeni elementi so samonanašalni, zaradi česar se začnejo sesedati drug v drugega. Dobimo občutek preskakovanja med tistim, kar poslušamo, in tistim, kar še bomo slišali. 

Matematični zmožnosti preskakovanja realnosti bi vzporednice lahko iskali pri Miki Vainiu pod psevdonimom Ø, Marku Fellu in v žanru singeli. Mc Pherson uspe izrisati sočasno preproste in kompleksne elektronske aritmetične vzorce, s katerimi slika escherske mentalne trike. Album Pitch Blender najmočneje od vseh predhodnikov slavi zvočni dizajn, ob tem pa ne žrtvuje vzdušja. Je visoko tehničen, uravnotežen med sintetičnim in naravnim jezikom, katerega dvojnost ustvarjalec prvič tudi artikulira v fantomskih besedilih. Govorjena poezija o ranljivosti in spreminjanju je strm in spolzek zdrs po notranjem terenu Zoë. Čeprav pripoveduje v prvi osebi, ne občutimo tople intime, temveč zunajtelesno prepoznanje.

Na koncu se ne moremo izogniti dejstvu, da Pitch Blender odtujuje. Ob poslušanju vas bo najmanj nasršilo in največ oskubilo kožo, ko boste v ušesa vlivali vzdušja razcepljene zvočnosti. A od konca pandemije je jasno, da od eksperimentalne glasbe zahtevamo življenje. Tudi če nas zbrca. Samo da vemo, da ne zapravljamo časa s praznim razmišljanjem in napol upokojeno izraznostjo.