Ko pomislimo na skrivnostno-čudežne otroke elektronske glasbe, nikakor ne moremo mimo Zombyja. Štiri leta po svoji prvi izdaji še vedno vztraja pri svoji anonimnosti, na zabukiranih nastopih se največkrat sploh ne prikaže, s čimer uspešno gradi hajp okrog samega sebe. Vendar pa je za tisti pravi hajp okrog njega najbolj kriva njegova glasba, saj ne moremo nikoli vedeti, s čim nas bo presenetila njegova naslednja izdaja. Prav tako presenečenje je tudi plata Dedication, ki je izšla pred slabim mesecem pri renomirani londonski založbi 4AD, ki tudi sama trdi, da ne pozna Zombyjevega pravega imena in o njem ne ve praktično ničesar.

Kot je Zomby v intervjuju za The Stool Pigeon povedal sam, mu hipsterska klasifikacija glasbenih zvrsti in vplivov ni blizu, kar postane povsem jasno ob poslušanju njegovih dosedanjih stvaritev. Njegovo delo je težko opredeljivo in verjetno bi avtor rad prav s tem preusmeril pozornost na samo glasbo. Svoje dojemanje slednje kot trenutkov zvočnega navdiha pa z raznolikostjo svojih kompozicij prenaša tudi na svojega poslušalca, saj postane ob poslušanju njegovih stvaritev razmišljanje o zvrsteh povsem nesmiselno početje. Dubstep, post-dubstep, future garage, uk funky in množica podobnih blogerskih in na splošno internetnih klasifikacij se po njegovem ne tičejo bistva glasbe. Zomby noče biti opredeljen in noče spadati v nobeno od teh glasbenih subkultur, s čimer opozarja na dejstvo, da so občutki, ki jih glasba vzbudi v poslušalcu, še vedno na prvem mestu.

Od Zombyjeve zadnje uradne izdaje sta minili že dve leti, v tem času pa je bilo vse, kar smo lahko slišali od njegove produkcije, nekaj krajših komadov, ki jih je objavil na svojem Youtube kanalu in zaenkrat niso izšli še pri nobeni založbi. S čim bi sploh še lahko postregel avtor zdaj že kultne plate Where Were U in '92?, legendarnih komadov, kot so Mu5h, Kaliko, Aquafresh, Spliff Dub in vseh drugih izjemnih elektronskih poigravanj? V pričakovanju novega albuma je bilo zato pogrizenih veliko nohtov. Z razlogom.

Dedication je skupek kar šestnajstih komadov, od katerih je za večino težko reči, če so sploh komadi v splošnem pomenu te besede. Album zaznamuje fragmentarnost skladb, saj le dobri polovici komadov uspe prekoračiti trajanje dveh minut, kar trije pa ne dosežejo niti minute. To se ujema z Zombyjevo izjavo, da pogosto niha v razpoloženju. Album namreč na določenih mestih deluje tako, kot da bi si avtor premislil glede enega motiva in skočil na drugega, s čimer je ustvaril rahlo shizofreno zvočno celoto. Tudi to se ujema z njegovo trditvijo, da je vsakega izmed komadov na tem albumu sproduciral v 15-20 minutah, saj ima - kot pravi - kratek razpon koncentracije. A je prav zanimivo, kako se fragmentarnost in nedokončanost dobro obneseta v komadih, kot je recimo Salamander, ki je 50-sekundni ekskurz iz umirjenosti, ki na splošno prevladuje na plati. Prav s kratkostjo skladb in skakanjem iz ene melodične linije v drugo je Zomby rešil težavo monotonosti elektronskih albumov, ki je precej pogost pojav.

Na albumu Dedication ni več tistega udarniškega Zombyja, ki se je še posebej uveljavil v dubstep kulturi. Posebnost te plate je neujemljivost vrhunca, saj se vsak komad na svoj način nevidno prelije v drugega, tudi če se sunkovito konča. Neke zadovoljitve in evforije pa Zomby tokrat očitno sploh ni želel, ravno nasprotno - Dedication je dokaz vsestranskosti tega producenta, ki si upa igrati tudi na čustva poslušalca in ne cilja samo na ubijalske hitiče. A sta na albumu vendarle vsaj dva kar značilna zombyjevska hita: Natalia's Song in Things Fall Apart, pri katerem gostuje Panda Bear iz vrst Animal Collective-a. Prvi izmed obeh je svojevrsten hajp doživel že pred izdajo albuma, ko se je oglasila ruska vokalistka, ki jo je Zomby posemplal brez njenega dovoljenja, in je tako tudi ona doživela svojih pet minut slave.

Tisti pravi biseri tega odličnega albuma pa se skrivajo v senci omenjenih hitičev, saj še najbolje prikažejo Zombyjev smisel za nekaj, kar bi lahko opredelili kot izpovedno in bolj lirično elektroniko. Eden takih je recimo komad Digital Rain, ki vzbuja - ne samo s svojim naslovom - reminiscenco na njegov leta 2009 izdan EP Digital Flora. Umirjenost doseže vrhunec v lebdečem komadu Vanquish [venkuiš] in povsem klavirskem Basquiat [beskijƏt], kjer se ritem povsem izgubi. Nabor zvokov, ki prevladujejo na celotnem albumu, se sliši kot variacija na samo sebe in ustvari dejavu učinek, zaradi česar je z izjemo omenjenih hitičev in posameznih odstopanj težko določiti komade kot samostojne enote. Krajše skladbe lahko izgubijo svoj smisel, če jih poslušamo izven konteksta celotne plate. Nekatere se ne uspejo razviti in glasbene motive samo nakazujejo, zato jih je potrebno poslušati kot posamezne zvočne trenutke. V tem se tudi kaže Zombyjeva tendenca po ustvarjanju čustvene kvalitete glasbe, krhkosti in nežnosti, česar vsaj v tovrstni elektroniki nismo povsem vajeni.

Na celotnem albumu prevladuje neka neizrečena melanholija, ki ji poskuša Zomby občasno uiti s hitrejšimi ritmi, a je prisotna tudi v pospešenih komadih, zato je očitno, da je vse skladbe ustvaril v določenem razpoloženju. Dedication je album, ki ga je avtor posvetil nekomu, ki ga ljubi in pogreša, skupaj s tem pa streli pištol in melanholija pridodajo določeno mero enigmatičnosti, kar človeku, ki tako čuva svojo skrivnostnost, tudi pritiče.

Kljub Zombyjevi nepredvidljivi ustvarjalnosti se na album občasno prikradejo prepoznavni zombizmi, kot so hupanje, streli pištol in 8-bitni igračkasti zvokci sintesajzerjev. In ravno to je verjetno največji dosežek za glasbenika - ustvariti prepoznavne elemente in značilen zvok kljub konstantnim odstopanjem in novitetam. Že samo Zombyjevo ime pa najbolje povzame njegov pristop h glasbi, saj od mrtvih obuja starodavne rejvarske sint zvokce in jih postavlja v nov kontekst. Avtor, za identiteto katerega se skriva cela vrsta špekulacij, je tudi s svojim najnovejšim dolgometražcem dokaz za to, da zlati časi elektronike še niso minili, samo ušesa moramo usmeriti v pravo smer.